Martin Korošec:
Vsi pomagamo po svojih močeh. In gledam ljudi, ki se profesionalno ukvarjajo s tem, da pomagajo in to delajo nekateri 20 ali celo 30 leti. Potem pa se vprašam kaj pa delajo toliko časa, ker pomoči potrebnih je vedno več.
In postavil bom vprašanje, kaj bi se zgodilo če bi njim zmanjkalo pomoči potrebnih? In sprašujem se kam vse ta denar gre, drugič pa kako je sistem nastavljen? Ali je takšen, da se ljudi vzgaja, da si ne znajo sami pomagati, ker preprosto bi moralo biti manj ljudi potrebih saj so že generacije manjše. In kot si rekel živimo najboljše kot v zadnjih 75 letih, ampak ko poslušaš te zgodbe pa se res vprašaš kako je to sploh mogoče.
Silvester Kmetič:
Jaz se držim tistega ne pisanega judovskega pravila, da približno 5% dam nazaj v dobrodelne namene. In se tudi sam tega zavedam, da sem od druže nekaj dobil in tudi dam družbi nazaj.
Ampak ena stvar, ki si jo morate zapomniti je ta, da če vas človek ne prosi za pomoč mu ne pomagajte. Še eno stvar si zapomnite, da ko se vam nekdo smili in mu zato dajate denar vam bo to toliko okupiralo misli iz dneva v dan, iz meseca v mesec, da boste čez 10 let tam. Tako delujejo naši možgani in to so stvari, ki bi nas morali učiti v šoli. Tukaj zdaj ne mislim v slabem smislu ampak kot pravi pregovor: »ne daj človeku ribe na krožnik ampak ga nauči kako se te ribe ulovijo«. Človeku torej pomagaj, mu pokaži kako se riba lovi, ne pa namesto njega celo življenje loviti ribe.
Je možno saj pri nas vrednota ni več delati. Če daste ven oglas, da potrebujete nekoga, ki vam bi urejal vrt za 6 eurov na uro je le mannjša možnost, da boste tega našli med brezposelnimi. Vprašanje, ki se postavlja pa je kaj je razlog, da so ljudje te pomoči potrebni. Zakreditiramo se že pri nekaj x-leti. Poglejte koliko upokojencev v Sloveniji dejansko živi na robu eksistenčnega minimuma medtem, ko živijo v 150 ali 200 kvadratov velikih hišah, ki so jih gradili zato, da bodo v njih živeli otroci.
