Martin Korošec:
Torej podzavestni strah lahko na koncu uniči ves trud. Kot si dejala, ko nekaj vizualiziras, manifestiraš ali meditiraš ampak, če so tukaj neki negativni občutki je tukaj v ozadju strah.
Iza Sia Login:
Strah je posplošen pojem za vse te občutke. Lažje jih definiramo bolj jasno, kjer moramo biti spet iskreni do sebe, včasih potrebujemo tudi nekoga, ki nam pomaga, saj je težko biti v tistem vrtincu, na pol v črni sobi, in se zraven spraševati kateri občutek je to.
Ampak velikokrat pridemo do občutkov nevrednosti, nesprejetosti in pomakanja občutka biti ljubljen, do ponižanja, pomankanja občutka svetlobe. To so korenska prepričanja, ki jih imamo vsi. Čisto korenskega imamo enega ali dva, vsi ostali pa zrastejo na njih kot drevo. In strah ima zmeraj odspodaj korenski občutek. Če samo rečem, da bom odpihnila strah bo najbrž prišel nazaj. Na teh korenskih prepričanjih moramo delati celo življenje, da nas vedno manj bremenijo. Potem nam tudi vedno manj blokirajo naše manifestacije in kreacije.
Martin Korošec:
Kaj bi torej priporočala, da se najprej lotimo teh korenitnih strahov s pomočjo ljudi, ki vedo kaj počnejo, ker bomo potem bolje in uspešneje vizualizirali manifestiacije?
Iza Sia Login:
Ne, kar takrat ko pridejo. Ker na »suho« je to težko. Prideš k meni in me prosiš, da pregledava tvoja korenska prepričanja. Ne bo isto. Najlažje je takrat, kadar mi nekaj manifestiramo, ker to delamo zavedno ali nezavedno in ko se pojavi bolečina.
Ker takrat nam pritisne na blokado. Takrat ko se bolečina pojavi jo moramo reševati. Takrat je najmočnejša in jo najbolj čutimo in ker boli jo tudi želimo izpustiti. Takrat kadar pa je nimamo in se dobro počutimo pa moramo uživati. Takrat se ni potrebno ukvarjati s strahovi, ki jih mi v tistem trenutku čutimo. Ko se pa pojavi, takrat je pa najboljša možnost, saj ne pridejo te zadeve kar tako ven in jih potem očistimo in izginejo. Ampak prihajajo po koščkih in ko mi rastemo prihajajo globje in globje. To je zgodba do konca življenja, s tem, da na začetku delamo več drame, potem pa ko v bistvu osnovne zadeve pozdravimo in, ko spet pride na plano se ne okupiramo več s tem. Vedno lažje je in vedno bolj smo zavestni bolečine, ki jo potem ne smemo stresati na druge okoli nas. Ampak se zavedamo, da je neka blokada, ki jo potem ozdravimo.
