Martin Korošec

Iz nekakega upora svojih tekstov ne lektoriram. Tako kot se ne ličim in pretvarjam naj se vidi, da ne česa ne znam. A dobrih pisateljev še noben ni sodil po sposobnosti pisanja vejic.

V 3. razredu osnovne šole sem prebral več knjig kot vseh 25 učencev 5. razreda skupaj. Pa so bili kar v redu ekipa, ki sem jo med pretepi pred, med in po šoli dobro spoznal. Vaške šole so bile včasih pač bolj adrenalinske, prihod domov s krvavo glavo običajen, pa se zaradi tega ni noben posebej sekiral.

Še posebej so mi ostale v spominu debele indijanarice Karla Maya, ki so na bolj tenkem papirju kot Biblija, opisovale prigode slavnega indijanca Vinetu-ja in njegova prijatelja Old Shatterhand-a. Kako sem se začudil čez leta, ko sem preko spleta izvedel, da je bil pisatelj teh dogodivščin Nemec Karl May, ki Severne Amerike ni nikoli videl v živo. Videl pa je vse v domišljiji s katero si je plodno krajšal čas raznih prisilnih dopustov, običajno zaradi daljše nenapovedane izposoje koles. 

V času študija sem večinoma obiskoval le termine za izpite. Pa še te sem večkrat prestavil na ugodnejši čas. Študij sem nekako opravil tako, da sem junija in avgusta opravil izpite in obiskal kakšno študentsko druženje ali dve. Ves čas študija sem namreč delal različna dela, večinoma dve, včasih tudi tri, da sem si lahko sam plačal vse stroške. Po spominu sem opravljal okrog 30 različnih del.

Od pleskanja, polaganja plinovodov, strežbe, receptorja, gradbenih del, del v kovinarski in predelovalni industriji itd. V tem času spoznaš veliko ljudi, doživiš marsikaj, tudi neplačilo za par mesecev dela. Tako se mi je zgodilo v mariborski nepremičninski agenciji v kateri se je mlada direktorica našopirjena vozila v Mercedes SLK in rada poudarjala kakšni pa so ljudje, da ji govorijo, da je ona tista, ki se vozil v Mercedes SLK. Nekako mi je bilo čudno, da je med kratkim pogovorom omenila, da njena nepremičninska agencija nima drugih stroškov kot najemnine, elektrike in telefona. Ko dva meseca nisem prejel plačila me je obiskal njen odvetnik z najeto gorilo in obvestil, da plačilo ne bo. Tako sem se pridružil četici opeharjenih študentov. Dvakrat smo se celo dobili na Štuku, posredovali pritožbo Študentskemu servisu, a iz vsega tega ni bilo nič. Leta kasneje sem prodajal lastno stanovanje. Seveda sam, ne rabim agencije. A me je neka oseba večkrat vztrajno klicala, da bi pa njena agencija takoj našla kupca za to stanovanje. Imena te nepremičninske agencije nisem poznal, zato sem privolil v en obisk. Postarane, neurejene gospe nisem spoznal, dokler mi ni dala vizitke. To ime in priimek pa sem si zapomnil. Vprašal sem jo, če me spomni. Ni vedela. Vprašal sem jo, zakaj ni plačevala študentom, da je vse opeharila v sodelovanju s svojim odvetnikom. Tudi to ni vedela. No jaz pa vem, da s takimi barabami že ne bom delal in jo vrgel skozi vrata. Nekaj je še jamrala o opravičilu za vse svoje napake in se odpeljala z neko Škodo.

Z delom v marketingu sem se prvič spoznal v prvem in drugem letniku srednje šole, ko sem opravljal počitniško prakso v marketingu največjega pridelovalca klobas in nuggetsov v Sloveniji (takrat sem še jedel meso, mogoče ga danes tudi zato več ne). Seveda so to bila le pomožna dela, čeravno sem se čutil sposobnega za precej več. V času študija posebej praktično uporabnih znanj nisem pridobil saj je bila vsebina zastavljena zelo teoretično in tudi zastarelo. Zato sem večkrat dal vlogo za mesto asistenta projektov v zelo uspešni marketinški agenciji, ki še danes vodi po številu Cannskih levov. Danes žal več ne obstaja. V delo sem zagrizel in kmalu prevzel samostojno vodenje projektov. Digitalni marketing takrat še ni obstajal. Sem pa ogromno delal na področju organizacije poslovnih dogodkov. Med strankami za katere sem skrbel je bil tudi največji proizvajalec malih hišnih aparatov. Za njega sem več let zapored praktično sam organiziral hišni sejem s 400 vabljenimi gosti (vodstvo in prodajalci vodilnih trgovskih mrež).

Zasnoval sem zasnoval scenarije za vsako minuto tridnevnega sejma, ki je potekal v večih dvoranah hkrati (npr. v Festivalni dvorani na Bledu, na ljubljanskem gradu, hotelu Habakuk itd., kjer smo zakupili vse zmogljivosti), poiskal nastopajoče, uskladil vse do najmanjše podrobnosti. Tako v marketinškem, organizacijskem, grafičnem in tudi PR smislu. Skozi to delo sem se spoznal z večino uspešnih izvajalcev npr. Sašo Hribar, Peter Poles, Natalija Verboten, vrsto plesalcev, akrobatov in ljudi različnih talentov. Za 22-letnika precej naporna zadeva. Še posebej, ker sem z naročnikom komuniciral v nemščini. So pa bili zadovoljni in projekt peljali več let. V enem izmed projektov sem lastnoročno skrbel za dobra dva ducata direktorjev te multinacionalke in jim predstavljal lepote celotne Slovenije. Vsak dan oblečen v narodno nošo druge pokrajine. Tako smo z minibusom peljali čez reko (verjetno Dragonjo), da smo uspeli priti na Vinotoč Brič. Nemci niso mogli verjeti, verjetno so se malo počutili kot njihovi dedje. Še posebej, ko so z enega okna občudovali modrino Jadranskega morja, z drugega pa Julijske Alpe z očakom Triglavom. Od Bleda, Bohinja,  Dvorec Zemono, Postojnske jame, Pirana, Ljubljane, Savinjske doline, Lenta … vse jim je bilo všeč. A največje priznanje je sledilo pozno zvečer zadnji dan druženja na turistično domačijo Firbas v Slovenskih goricah, ki je ocenjena s kar 4 jabolki. Na poti do nje smo se sicer izgubili za kar sem kot organizator in navigator bil zaslužen jaz. A ne pozabimo, da je to bilo pred časom mobilnih telefonov, navigacije in da sem se lahko v temi orientiral le po karti Slovenije. Bila je že tema in k sreči nas je prišel iskat lastnik kmetije (tako sem se z njim dogovoril, da če nas ni do določene ure, naj nam pride naproti). Pričakali so nas s harmoniko, domačim žganjem, hruškovcem, borovničkami, toplim kruhom iz kmečke peči, gibanico. Nemci so se hitro omehčali in pozabili na izgubljanje med vaškimi potmi. Nato je prišla predjed. Lahko bi bila tudi zadnje, kar bi dobili za jesti. Ajdova kaša z jurčki. Harmonikar je zdaj tudi zapel. Zdaj je bila že trda tema in nekaj starih svetilk je prostor le delno osvetljevalo. Za piti so dobili tudi domač bezgov sok. Velika skleda z ajdovo kašo in jurčki je kopnela. Izpodjedalo jo je čedalje več žlic in vsak je skušal v svoj krožnik dobiti še malo več. Kaj vse smo še jedli se ne spomnim več. Gospodar je dotakal domače vino. A spomnim se, da je do mene pristopil nemški direktor azijske podružnice in povedal, da je podobna agencija za njih v Singapurju zaprla most in da so imeli večerjo na mostu. A kaj tako dobrega in prijetnega še v življenju ni okusil in doživel. Projekt so nadaljevali tudi po mojem odhodu iz agencije. Po spletu okoliščin ga je prevzela mlada magistra, ki je kasneje postala moja žena. C'est la vie. Ajdovo kašo si redno kuham in pražim sam. A nikoli še ni imela takšnega okusa kot tisto noč. Moram obiskati Firbas.

Iz začetnih časov se spomnim predolgih delovnikov, običajno tudi čez vikende in nasprotovanj v ekipi. Kmalu je bilo nekaj običajnega, da sem delal 250 ur mesečno ali več. Plačilo je bilo nizko a sem se tudi veliko naučil. Zaradi tenzij v ekipi nisem videl dolgoročne prihodnosti, da bi pa bil nekje tiho in se komu podrejal pa tudi nikoli ni moja opcija. Zato sem po nekaj letih pot nadaljeval v čisto drugi panogi.