
Digitalni marketing strokovnjak, avtor, podjetnik, predavatelj.
- Mlada leta
- Vodenje marketinga v hotelu in igralnem salonu
- Direktor projektov v agenciji za zakup medijskega prostora in časa
- Direktor projektov v PR agenciji
- Vodenje oddelka marketinga v banki
- Marketinška agencija Oranža
- Martin Korošec, prva knjiga: Moč zvezde v marketingu
- Martin Korošec, druga knjiga: Facebook. Vaši kupci so že tam. In vi?
- Martin Korošec, tretja knjiga: Učinkovite Facebook objave
- Martin Korošec, četrta knjiga: Digitalni marketing od A do Ž
- Predavatelj
- Digitalni marketing strokovnjak
Martin Korošec – mlada leta
Lepo pozdravljeni nam mojem portalu. Sem Martin Korošec in na tej podstrani boste izvedeli nekaj poudarkov iz moje poklicne poti. Digitalni marketing je področje s katerim se ukvarjam od leta 2008. Res je, spomnim se začetkov iskalnikov (Najdi.si, Matkurja, Slowwwenia), prvih email servisov kot je bil Email.si, pa začetkov Googla, prvih Google AdWords, prihoda Facebooka, Google SEO optimizacije in njenih sprememb, spletnih pasic v flashu, php spletnih straneh in dni, ko je izdelava spletnih strani pričela pomeniti tudi prilagoditev za mobilne naprave. Seveda okorno, s tabelami in kasneje z divi. Ali pa kako sem bil zgrožen nad okornimi začetki WordPressa in smo raje naredili svoj CMS urejevalnik spletnih strani. Ampak, začnimo na začetku.

V srednji ekonomski šoli sem urejal šolski časopis in bil izvoljen za predsednika celotnega srednješolskega centra Ptuj. Posledično sem postal poslanec v t.i. dijaškem parlamentu. Takrat sem spoznal, da je politika kot elektrika že za mlade ljudi. Na nesrečo sem to spoznanje skozi leta pozabil, da bi se gas pet spomnil. Za študij sem nekako logično izbral Ekonomsko fakulteto in hitro spoznal, da računovodstvo, finance, statistika niso zame. Za marketing sem začutil, da je področje, kjer bo prišla do izraza moja kreativnost, čut za organizacijo in ljubezen do pisanja.
Od malega sem rad veliko pisal in bral. Spomnim se mlade, energične in zagnane učiteljice slovenščine v srednji šoli. Barbara je imela pravilo, da kdor narobe postavi ali izpusti več kot 4 vejice pri eseju, dobi oceno 1. Seveda mi je uspelo narobe postaviti 19 vejic, a mi je vseeno dala oceno 5 (za tole vejico pred besedico a nisem prepričan, če je na praven mestu). Tako je v mojih očeh postala eden največjih učiteljev v mojem življenju. Pokazala je, da razume bistvo. Bistvo je bilo, da znamo razmišljati. Vejice lahko postavlja lektor.
VEČ
Iz nekakega upora svojih tekstov ne lektoriram. Tako kot se ne ličim in pretvarjam naj se vidi, da ne česa ne znam. A dobrih pisateljev še noben ni sodil po sposobnosti pisanja vejic.
V 3. razredu osnovne šole sem prebral več knjig kot vseh 25 učencev 5. razreda skupaj. Pa so bili kar v redu ekipa, ki sem jo med pretepi pred, med in po šoli dobro spoznal. Vaške šole so bile včasih pač bolj adrenalinske, prihod domov s krvavo glavo običajen, pa se zaradi tega ni noben posebej sekiral.
Še posebej so mi ostale v spominu debele indijanarice Karla Maya, ki so na bolj tenkem papirju kot Biblija, opisovale prigode slavnega indijanca Vinetu-ja in njegova prijatelja Old Shatterhand-a. Kako sem se začudil čez leta, ko sem preko spleta izvedel, da je bil pisatelj teh dogodivščin Nemec Karl May, ki Severne Amerike ni nikoli videl v živo. Videl pa je vse v domišljiji s katero si je plodno krajšal čas raznih prisilnih dopustov, običajno zaradi daljše nenapovedane izposoje koles.
V času študija sem večinoma obiskoval le termine za izpite. Pa še te sem večkrat prestavil na ugodnejši čas. Študij sem nekako opravil tako, da sem junija in avgusta opravil izpite in obiskal kakšno študentsko druženje ali dve. Ves čas študija sem namreč delal različna dela, večinoma dve, včasih tudi tri, da sem si lahko sam plačal vse stroške. Po spominu sem opravljal okrog 30 različnih del.
Od pleskanja, polaganja plinovodov, strežbe, receptorja, gradbenih del, del v kovinarski in predelovalni industriji itd. V tem času spoznaš veliko ljudi, doživiš marsikaj, tudi neplačilo za par mesecev dela. Tako se mi je zgodilo v mariborski nepremičninski agenciji v kateri se je mlada direktorica našopirjena vozila v Mercedes SLK in rada poudarjala kakšni pa so ljudje, da ji govorijo, da je ona tista, ki se vozil v Mercedes SLK. Nekako mi je bilo čudno, da je med kratkim pogovorom omenila, da njena nepremičninska agencija nima drugih stroškov kot najemnine, elektrike in telefona. Ko dva meseca nisem prejel plačila me je obiskal njen odvetnik z najeto gorilo in obvestil, da plačilo ne bo. Tako sem se pridružil četici opeharjenih študentov. Dvakrat smo se celo dobili na Štuku, posredovali pritožbo Študentskemu servisu, a iz vsega tega ni bilo nič. Leta kasneje sem prodajal lastno stanovanje. Seveda sam, ne rabim agencije. A me je neka oseba večkrat vztrajno klicala, da bi pa njena agencija takoj našla kupca za to stanovanje. Imena te nepremičninske agencije nisem poznal, zato sem privolil v en obisk. Postarane, neurejene gospe nisem spoznal, dokler mi ni dala vizitke. To ime in priimek pa sem si zapomnil. Vprašal sem jo, če me spomni. Ni vedela. Vprašal sem jo, zakaj ni plačevala študentom, da je vse opeharila v sodelovanju s svojim odvetnikom. Tudi to ni vedela. No jaz pa vem, da s takimi barabami že ne bom delal in jo vrgel skozi vrata. Nekaj je še jamrala o opravičilu za vse svoje napake in se odpeljala z neko Škodo.
Z delom v marketingu sem se prvič spoznal v prvem in drugem letniku srednje šole, ko sem opravljal počitniško prakso v marketingu največjega pridelovalca klobas in nuggetsov v Sloveniji (takrat sem še jedel meso, mogoče ga danes tudi zato več ne). Seveda so to bila le pomožna dela, čeravno sem se čutil sposobnega za precej več. V času študija posebej praktično uporabnih znanj nisem pridobil saj je bila vsebina zastavljena zelo teoretično in tudi zastarelo. Zato sem večkrat dal vlogo za mesto asistenta projektov v zelo uspešni marketinški agenciji, ki še danes vodi po številu Cannskih levov. Danes žal več ne obstaja. V delo sem zagrizel in kmalu prevzel samostojno vodenje projektov. Digitalni marketing takrat še ni obstajal. Sem pa ogromno delal na področju organizacije poslovnih dogodkov. Med strankami za katere sem skrbel je bil tudi največji proizvajalec malih hišnih aparatov. Za njega sem več let zapored praktično sam organiziral hišni sejem s 400 vabljenimi gosti (vodstvo in prodajalci vodilnih trgovskih mrež).
Zasnoval sem zasnoval scenarije za vsako minuto tridnevnega sejma, ki je potekal v večih dvoranah hkrati (npr. v Festivalni dvorani na Bledu, na ljubljanskem gradu, hotelu Habakuk itd., kjer smo zakupili vse zmogljivosti), poiskal nastopajoče, uskladil vse do najmanjše podrobnosti. Tako v marketinškem, organizacijskem, grafičnem in tudi PR smislu. Skozi to delo sem se spoznal z večino uspešnih izvajalcev npr. Sašo Hribar, Peter Poles, Natalija Verboten, vrsto plesalcev, akrobatov in ljudi različnih talentov. Za 22-letnika precej naporna zadeva. Še posebej, ker sem z naročnikom komuniciral v nemščini. So pa bili zadovoljni in projekt peljali več let. V enem izmed projektov sem lastnoročno skrbel za dobra dva ducata direktorjev te multinacionalke in jim predstavljal lepote celotne Slovenije. Vsak dan oblečen v narodno nošo druge pokrajine. Tako smo z minibusom peljali čez reko (verjetno Dragonjo), da smo uspeli priti na Vinotoč Brič. Nemci niso mogli verjeti, verjetno so se malo počutili kot njihovi dedje. Še posebej, ko so z enega okna občudovali modrino Jadranskega morja, z drugega pa Julijske Alpe z očakom Triglavom. Od Bleda, Bohinja, Dvorec Zemono, Postojnske jame, Pirana, Ljubljane, Savinjske doline, Lenta … vse jim je bilo všeč. A največje priznanje je sledilo pozno zvečer zadnji dan druženja na turistično domačijo Firbas v Slovenskih goricah, ki je ocenjena s kar 4 jabolki. Na poti do nje smo se sicer izgubili za kar sem kot organizator in navigator bil zaslužen jaz. A ne pozabimo, da je to bilo pred časom mobilnih telefonov, navigacije in da sem se lahko v temi orientiral le po karti Slovenije. Bila je že tema in k sreči nas je prišel iskat lastnik kmetije (tako sem se z njim dogovoril, da če nas ni do določene ure, naj nam pride naproti). Pričakali so nas s harmoniko, domačim žganjem, hruškovcem, borovničkami, toplim kruhom iz kmečke peči, gibanico. Nemci so se hitro omehčali in pozabili na izgubljanje med vaškimi potmi. Nato je prišla predjed. Lahko bi bila tudi zadnje, kar bi dobili za jesti. Ajdova kaša z jurčki. Harmonikar je zdaj tudi zapel. Zdaj je bila že trda tema in nekaj starih svetilk je prostor le delno osvetljevalo. Za piti so dobili tudi domač bezgov sok. Velika skleda z ajdovo kašo in jurčki je kopnela. Izpodjedalo jo je čedalje več žlic in vsak je skušal v svoj krožnik dobiti še malo več. Kaj vse smo še jedli se ne spomnim več. Gospodar je dotakal domače vino. A spomnim se, da je do mene pristopil nemški direktor azijske podružnice in povedal, da je podobna agencija za njih v Singapurju zaprla most in da so imeli večerjo na mostu. A kaj tako dobrega in prijetnega še v življenju ni okusil in doživel. Projekt so nadaljevali tudi po mojem odhodu iz agencije. Po spletu okoliščin ga je prevzela mlada magistra, ki je kasneje postala moja žena. C'est la vie. Ajdovo kašo si redno kuham in pražim sam. A nikoli še ni imela takšnega okusa kot tisto noč. Moram obiskati Firbas.
Iz začetnih časov se spomnim predolgih delovnikov, običajno tudi čez vikende in nasprotovanj v ekipi. Kmalu je bilo nekaj običajnega, da sem delal 250 ur mesečno ali več. Plačilo je bilo nizko a sem se tudi veliko naučil. Zaradi tenzij v ekipi nisem videl dolgoročne prihodnosti, da bi pa bil nekje tiho in se komu podrejal pa tudi nikoli ni moja opcija. Zato sem po nekaj letih pot nadaljeval v čisto drugi panogi.
Vodenje marketinga v hotelu in igralnem salonu
Vem, da še nisem opravil s formalnostmi diplome, a imel sem dovolj izkušenj, da so me na drugem koncu Slovenije izbrali za vodenje oddelka za marketing in prodajo. Turistični kompleks je vseboval hotel oz. motel (predvsem za tranzitne goste in dnevno utrujene parčke iz okolice), veliko restavracijo z 250 sedeži in manjšo restavracijo z eksotično ponudbo, najem limuzin, igralni salon ter prireditveni prostor. Sestava gostov se je menjala skozi dan. Dopoldan delavske malice, popoldan pijačke za mamice iz okolice, zvečer poslovna kosila. Vmes postanki avtobusov za obvezno kavico in obisk toilet. To je v bistvu prinašalo največ dobička (kavice, ne toalete). Igralni salon so redno obiskovali (zasvojeni) igralci ter igralci, ki jih je sem prinesla avtocesta. Ljudje, ki so zaigrali domače domove in delavci z juga, ki so na poti domov zaigrali letne plače. Ta del ponudbe mi nikoli ni bil preveč všeč. Poleg vsega se je nagnetlo nesposobnih ljudi na nepravih položajih in je bilo vse skupaj usmerjano v nepravo smer. So mi pa zato toliko bolj bili všeč koncerti, vedeževanja, bingo in drugi zabavni dogodki. Dela je bilo nepopisno veliko, urnik je trajal od osme zjutraj do ene ali druge zjutraj naslednjega dne. A za mladeniča z veliko energije in kreativnosti je bilo vse to še vedno zabaven izziv. Spoznati Severino, Tonija Cetinskega, Petra Grašota, vedežavalca Danija, delati z radijskimi postajami, uvesti direktni marketing, oglaševati na različnih tipih medijev, organizirati izbore miss. Ja, vse to bi še šlo. A sem spoznal tudi pokvarjenost ljudi, ki so nekaj več zaslužili in so na zaposlenih pokazali svoje slabe plati. Zato sem dal odpoved, ki so jo tudi skušali zagreniti, in nato poiskal službo v novi panogi.
Sem pa v tem obdobju razvil inovativen marketinški pristop, ki mi je čez par let omogočil uspešen štart lastne marketinške agencije in postal navdih za mojo prvo knjigo.
Audio jingle igralnega salona v katerem sem delal je bil namreč identičen konkurenčnemu. S tem, da “naš” audio jingle k imenu sploh ni spadal. H konkurenčnemu pa je. In zato smo vedno, ko smo oglaševali “naš” igralni salon, oglaševali konkurenčnega. To sem skušal razložiti vodstvo a ljudem, ki čez dan nadirajo zaposlene, če so razbili kakšen kozarec, naj pazijo na stroške, potem se pa za vikend z limuzinami igralnega salona odpeljejo v igralnice v Monaku, je večinoma težko kaj razložiti.
A jaz sem razumel in koncept dodeloval še naprej.
Direktor projektov v agenciji za zakup medijskega
prostora in časa
To je bil še čas slovenskih tolarjev. Internet je spadal v kategorijo below-the-line. Stotine milijonov slovenskih dolarjev denarja je bilo potrebno pravilno razporediti med različne medije, da bi dosegli ciljno skupino naročnika oz. oglaševalca. Vodil sem odnose z naročniki kot so Siol, Abanka, Slovenska turistična organizacija, Zavarovalnica Triglav, Mobitel. Ekipa mediaplanerjev je v skladu s svojim znanjem pripravljala t.i. mediaplane. Sam sem s svojimi izkušnjami dodajal vrednost z inovativnimi rešitvami doseganja ciljnih skupin. Delo je bilo zelo zanimivo saj smo predstavljali stičišče med velikimi oglaševalci, kreativnimi agencijami katerih delo je bilo treba razporediti po medijih in samimi mediji. Tako se dodobra spoznal medijsko krajino, časopise, revije, radije, ponudnike plakatnih mest in različnih kreativnih načinov oglaševanja. Veliko je bilo tudi dogodkov. Bil je to čas rasti, optimizma brez podlage, ko je vsaka ljubica po Ljubljani furala Porsche Cayenne. Ne prej, ne kasneje nisem bil vabljen na toliko družabnih dogodkov (polovica ljudi je bila vedno istih) in dobil toliko malih daril od poslovnih partnerjev. Res je bil to drugačen čas, poln obiskov, sestankov ob kavicah in razmišljanja o vizijah. Danes se vsem bolj mudi, do sestanka pa običajno niti ne pride. Spomnim se dneva, ko je bilo napovedano premierno oglaševanje Slovenske Turistične Organizacije na BBC.
VEČ
Ker sem vodil celoten projekt in pripravo mediaplana sem ministrstvu posredoval podatek, da se bo oglas prvič predvajal ob enih popoldan. Ob enih popoldan pa so se usuli klici novinarjev, da oglasa ni in kakšna katastrofa da je to, da so oglasi naročeni, oglasov pa ni. Med x klici sem razmišljal o tem zakaj to novinarjev pravzaprav zanima, ker en oglas ni kampanja, ki traja tri tedne. Kmalu sem ugotovil v čem je štos. Časovna razlika med Ljubljano in Londonom je ena ura. V Londonu so oglas predvajali ob enih po njihovem času. Torej v Ljubljani ob drugi uri. Zato oglasa pač tisti, ki so pozabili, da smo mediaplan naredili za ciljno skupino v Londonu, pač niso videli. Je bil pa spet kmalu na sporedu. Potem pa spet x klicev zakaj jih nismo obvestili, če ne poznamo razlike v času, kako je to sploh dopustno … blab la bla. Naslednji dan sem ugotovil zakaj takšno zanimanje in da je vse povezano s politiko. Na oglas so čakali, da bi ga lahko raztrgali (čeravno je bil predhodno že javno predstavljen) in obenem napadli še zunanjega ministra. Tako to je, mediaplan in ura objave prvega oglasa v resnici nista bila pomembna. Pomembno je bilo, da je bila kampanja k sreči uspešna. Glede na te pritiske, ki sem jim bil priča pa ni čudno, da večina javnih organizacij ne zmore presežkov, ker je v Sloveniji kot narobe predstavljeno karkoli narediš. V ZDA pa vedo, da kdor dela tudi greši in se zato nauči. Zato gredo naprej.
Direktor projektov v PR agenciji
Mediaplani so seveda le neskončne številke in v ta del posla nisem bil nikoli zaljubljen. Naročniki so sicer imeli radi mojo kreativno predstavitev in običajno samo potrdili tiste tabele saj so se zavedali, da tako nimajo orodij, da preverijo, če so res izbrani najbolj pravi jumboti in oglasi v revijah. Tudi mene je to močno motilo in zato sem razvil koncepte za direktno preverjanje učinkovitosti. A ta je bolj zanimala manjše naročnike, kar sem uporabil takoj, ko sem ustanovil svojo marketinško agencijo. Zato sem z zanimanjem sprejel ponudbo, da se iz Ljubljane vrnem v Maribor in prevzamem mesto direktorja projektov v eni najstarejših in največjih PR agencij v državi.
PR-ovci se običajno ukvarjajo s precej političnimi zgodbami, s katerimi k sreči nisem imel opravka. Imel sem veliko izkušenj z organizacijo dogodkov, zasnovo kreativnih kampanj in tako sem tukaj prispeval svoj del. Ponovno je šlo za delo, skrb za odnose z velikimi naročniki, svetovanje pri gradnji osebnih in korporativnih znamk. Sestanki so postali bolj uradni, poslovna obleka s kravato tudi in naučil sem se, da je šarmiranje tajnic ključen del uspešnega odnosa z velikimi podjetji. Tajnice, vsaj te, starejše, izkušene, odločajo o tem kaj je pomembno in kaj ne, kaj bo prišlo do direktorjev oz. uprave in celo, katera e-pošta se bo sprintala. Ker v tistih časih veliko direktorjev ni bralo e-pošte, sprintala jo je tajnica in jo nesla direktorju. Seveda je vse, kar ji ni bilo všeč, pristalo direktno v košu. Od tod tudi navada, da imam na obiskih s sabo vedno kaj sladkega. Tega je vesela vsaka gospa tajnica, da lažje obvladuje stres, ker po večini organizirajo vse delo v velikih firmah.





10 načinov, da ste
1. na Googlu
Vodenje oddelka marketinga v banki
Nekako se je pripetilo, da je prejšnja vodja marketinga odšla v pokoj, oseba, ki bi ga naj prevzela je bila prerazporejena, drugih primernih pa v tistem trenutku ni bilo. Tako sem kot pogodbeni sodelavec prevzel vodenje oddelka v banki. Eno so bili tedenski sestanki pri predsedniku uprave, drugo pa realnost. Zelo malo število sodelavcev, ki so bili zaposlenih z obstoječimi delovnimi nalogami. Vsak zaprt v svoji pisarni. Za vsaj enega sem sumil, da ga v pisarni nikoli ni, je pa imel dolg seznam izvirnih »pojasnil«. Ok, pozabimo, da je to banka. Naredimo slog in tempo dela po agencijsko. V tistem letu je bilo zasnovano in izpeljano preko trideset projektov. Nekam dosti za običajen potek dela. A večina je sodelovala in nekako smo zmogli.
Pri 26 letih sem imel svojo tajnico, ki me je okregala, ker sem si sam vzel časopis in kavo. Ker je to njeno delo. Ko sem jo prosil, da pokliče pripravljen seznam medijev in podjetij pa je protestirala, da to ni njeno delo. Zabaval me je steber sredi pisarne in se odločil, da nobeni avtoriteti popolnoma nič ne verjamem, če še arhitekti ne razumejo čemu so pisarne namenjene. Seveda sem čez vrsto let za svojo agencijo najel dobrih dvesto kvadratov pisarn v bleščeči poslovni stavbi, vse v steklu, kot na Manhattnu. Vsaka pisarna je imela steber sredi pisarne. Bolj in bolj sem odkrival, da mi korporativno okolje ne ustreza. Delo so zamenjali sestanki. Dogovore zapisniki. Izvedbo medresorska usklajevanja. Energijo kava. Izmed vrste projektov mi je ostala v spominu kampanja za katere sva scenarije pisala z Brankom Đuričem. Pri njemu doma v Murglah. Njegova mama je skuhala turško kavo, Zala je bila takrat še mala in se je igrala v dnevni sobi. Z Đurom pa sva se zabavala in ekipo Naše male klinike povedla v bančne zgodbe.
Oglasi s Sebastjanom Cavazzo, Bojanom Emeršičem, Alenko Tetičkovič, Dario Vargo in Jernejem Šugmanom so bančne storitve komunicirali na svež način. Ne bančno. Tako kot je všeč ljudem. Ta koncept, biti ne korporativen, ko komuniciraš z ljudmi, sem nadgradil v svoji marketinški agenciji.

Marketinška agencija Oranža
Korporativno okolje je bilo za mladega kreativca, prodajalca, organizatorja dogodkov, preveč zapeto. Dobesedno. Leta 2007 pri 28 letih je nastopil čas za ustanovitev lastne agencije, kar se je zgodilo po sklopu večih dogodkov. Namen ustanovitve agencije je bil strankam ponuditi kreativnost v kombinaciji z direktnim marketingom. Cilj je torej bil ugotoviti učinkovitost kreativnih rešitev in povečanje prodaje. Temu so se marketinškega agencije izogibale kot hudič križa, ker so si raje delile priznanja za kreativne domislice, o prodaji pa večinoma niso imele pojma oz. so jo celo smatrale kot nekaj nevrednega take umetnosti kot je oglaševalska kreativnost. No, vedel sem, da podjetja pogrešajo ta del in zagrizel v to oranžo. Na noben oglaševalski festival pa nikoli nisem prijavil nobenega dela. Ker sem ta del »kreativnost« prerasel. Zavedal sem se, da stranke potrebujejo kreativnost, ki deluje. To pa lahko doseže le tako, da rešuje problem, ki ga ima potencialni kupec. Zato sem se raje osredotočil na pohvale zadovoljnih strank. Z nekaterimi sodelujemo že 12 let.
Najprej je bilo treba doreči ime. Nekaj sočnega, pozitivnega, nekaj kar se lahko opredmeti.
Izmed različnih verzij sem izbral Oranža. Sonce v malem. Okusno, polno vitaminov, priljubljeno. In je tudi beseda v SSKJ. Vsaki stranki sem podaril oranže v papirnati vrečki. Če jih ni bilo za dobiti pa čokolado z okusom oranže. Z ustanovitvijo podjetja sem se seveda znašel pred dejstvom, da bom dobil plačilo le, če bom prepričal in zadovoljil dovolj strank. Zato sem takoj uresničil marketinški koncept, ki sem ga razvijal že več let: cobranding s filmi.

V tujini sem opazil, da so filmi izjemen magnet. In da se s filmskimi materiali oglašujejo največja svetovna podjetja. V Sloveniji pa je bilo običajno, da je na koncu filma pisalo: sponzor filma je xy.
Z idejo sem odšel do največjega distributerja filmov v Sloveniji in naletel na pravega človeka, Andreja, s katerim sva si v marsičem podobna. Poln idej, navdušenja, energije in zaljubljenega v svoj posel.
V istem času sem obiskal Abanko in povabili so me (takrat sem bil v agenciji Oranža še sam) na pitch. Produkt: stanovanjski kredit.
Hitro sem poiskal primeren film in z Andrejem sva se zmenila, da filmu spremeniva kar ime. Namesto Failure to launch bo ime filma: Čez 30 in še pri ta starih.
Dodatek: Hipotekarni krediti Abanke je bil naraven in se je nanašal na dejansko situacijo oz. problem mladih. Tv oglasi z svetovnima zvezdama, Sarah jessica Parker in Matthew McConaughey so bili mega dobro sprejeti. Dobro se spomnim, da mi je zelo pogumna in vizionarska vodja marketinga na Abanki takrat dejala, da tako dobrih oglasov s takšnim učinkom, banka še ni imela. Takšen projekt je strogo opredeljen in je natančno določeno kaj se lahko počne in od kdaj do kdaj oglašuje.
Učinek tega novega marketinškega koncepta v Sloveniji je bil tako dober, da je Abanka po izteku obdobja pravice ponovno zakupila in kampanjo ponovila. Od takrat naprej so me vrsto let poklicali, da jim Martin Korošec in agencija Oranža pripravita izvenserijske kampanje.
Časnik Večer je tudi bil ena prvih strank za katerega sem pripravil akcijo zbiranja naročnikov na časopisov. Seveda na zabaven in adrenalinski način, ki se je končal z množično udeležbo interesentov pod Pohorjem. V prvih mesecih se je za dolgoročno sodelovanje odločila tudi Zavarovalnica Grawe.
Martin Korošec, prva knjiga: Moč zvezde v marketingu
Tudi na podlagi izkušenj s cobrand projekti, ki smo jih izvedli tudi za Zavarovalnico Generali in Adriatic Slovenico, Radensko, Večer, Terme Olimia in druga top podjetja, sem dokončal svojo prvo knjigo:
Moč zvezde v marketingu. Pisal sem jo 7 let, izšla pa je leta 2011. V bistvu sem jo večkrat napisal od začetka.
V obliki kratkih zgodb govori o tem, da je v poslu najpomembneje, da gradite svojo (osebno) znamko. In da vaša znamka postane zvezda za vašo ciljno skupino. Na nek način sem pisal o pojavu, ki mu danes rečemo influencerji, čeravno ta pojem v času izida knjige še ni obstajal. Je pa vsebina napisana tako, da daje uporabne marketinške nasvete ne glede na to ali jo berete danes ali leta 2050.
Več o knjigi Moč zvezde v marketingu izveste tukaj.
Časnik Večer je tudi bil ena prvih strank za katerega sem pripravil akcijo zbiranja naročnikov na časopisov. Seveda na zabaven in adrenalinski način, ki se je končal z množično udeležbo interesentov pod Pohorjem. V prvih mesecih se je za dolgoročno sodelovanje odločila tudi Zavarovalnica Grawe.
Kljub temu, da sem imel podjetje šele par mesecev in da sem v podjetju delal sam – najemal sem polovico mize v neki pisarni, sem s kreativnimi koncepti na sestankih uspel prepričati podjetja, da so mi zaupala izvedbo zelo velikih projektov. Oblikovalce sem takrat še najemal. Za kampanjsko sodelovanje je to še bila rešitev. Sem pa kmalu ugotovil, da lahko konstantno kakovost stranke dobijo le s stalno ekipo. Tako je sledila selitev v prvo lastno pisarno, veliko majhnih 20 kvadratov, ki smo si jih delili 3 sodelavci. Že naslednje leto pa smo najeli tri pisarne v zelo lepi poslovni stavbi, ki so jo ravnokar prenovili. S časom smo najeli več pisarn, veliko sejno sobo in prostor za klicni center. Ko je število sodelavcev preseglo število 15 sem opazil, da se bolj ukvarjam z njimi kot s strankami ali s podjetjem. Tega, kaj je kdo rekel, naredil, uredil, pozabil, videl, slišal, zbrisal nisem zmogel več poslušati. Odločil sem se, da podjetje organiziram tako, da lahko pet ljudi uredi vse za top stranke. Ker toliko ljudi je v resnici naredilo večino dela in so bili res experti na svojem področju, ki sem jim lahko zaupal stranke. Preostalih deset pa je na to gledalo kot na trenutni mesečni prihodek. Nekaj let kasneje se ta koncept ureditve uspel uresničiti.

A vrnimo se k prvim strankam in Zavarovalnici Grawe s katero smo plodno in uspešno sodelovali več let. Na poročnem potovanju sem razmišljal o tej kampanji in razvil koncept, ki so ga takoj potrdili. Šlo je produkt, ki je hkrati pomenil naložbo in zavarovanje. Zato sem ga poimenoval Dvojček. V oglasih sta nastopala dvojčka: Sebastjan in Damijan Cavazza ter dvojčici Špela in Polona Jambrek. Produkcijo smo izpeljali na vrhunski ravni. Direktni marketing in preverjanje učinkovitosti sem rešil z uvedbo različnih telefonskih številk in kuponov za vsak medij posebej. Zdaj smo za vsak časopis, vsako revijo, vsak tv oglas, vsako mrežo jumbo plakatov vedeli, kako je pritegnila ljudi. Prodaja se je izjemno povečala in še danes, ko me kdo vpraša o tem kaj počnemo samo omenim kampanjo Grawe Dvojček z dvojčkoma Cavazza in se sogovornikom zasvetijo oči (seveda, če so bili takrat že polnoletni).
Kruta usoda se velikokrat poigra z ljudmi kot viharni ocean z ribiškim čolnom. Samo nekaj mesecev po nastopu v kampanji zavarovalnice je umrl dvojček Damijan Cavazza. Mlad 36 let. Naj počiva v miru. Z njegovim bratom Sebastijanom sem se še večkrat srečal in sodeloval z njim saj ima verjetno najboljši glas za korporativne radijske oglase (poleg njegovega očeta).
Že leta 2008 smo za Zavarovalnico Grawe naredili tudi spletno igro v kateri je igralec vozil svoj avtomobil po ulicah mesta in ga varoval pred zlobnimi buldožerji pred katerimi se je lahko skril v varne hiše z logotipom Grawe. Preprosta igra, ki jo je znal igrati vsak je navdušila ljudi po vsej Sloveniji. Pozor, to je bilo v času, ko viralno pomenila, da so si ljudje povedali za igro ali si poslali link po e-pošti (ki je bila še tudi dokaj nova zadeva). Igro je skupno igralo preko 6.000 ljudi, ki so se v njo tudi registrirali. Ime, gsm, e-naslov, pošta in mesec v katerem jim poteče registracija avtomobila (skadenca). Ter seveda strinjanje s splošnimi pogoji. Zavarovalniški agenti v zgodovini niso imeli lažje dela saj so bazo podatkov dobili razporejeno po rajonih, kontaktno številko in mesecem, ko bo ljudi novo zavarovanje dejansko zanimalo.
Takih iger smo za različne stranke naredili nekaj ducatov.
Po samo pol leta obstoja agencije je leta 2008 udarila svetovna gospodarska kriza. Mediji so objavljali napovedi, da bo trajala leto, dve, tri. No, trajala je dolgih sedem let saj so njeni učinki pričeli popuščati šele leta 2015. Osebno ocenjujem, da se je vse sprostilo in obrnilo v pozitivno smer šele leta 2017. Ker je vsaka stvar za nekaj koristna so se tudi velika podjetja pričela zanimati za prodajno učinkovito kreativno oglaševanje. Seznam strank se je množil, rastla je ekipa in vmes je izpod linije, torej below-the-line kot meteor šinil internet.

Izdelava spletne strani in spletne trgovine
Internetne strani smo že izdelovali, zavedal pa sem se, da je možno spletno stran vnovčiti samo s spletno trgovino. Ker tega nihče v ekipi ni znal sem ustanovil novo znamko: Izvirna darila. Naredili smo prekrasen logo, čudovit dizajn spletne strani in jo tudi sprogramirali. Manjkali pa so še izdelki. Zato sem obrnil svet in našel kontakte prodajalcev na Kitajskem, pridobil vzorce, organiziral dostavo, uredil carino, skladišče, pakiranje, odpošiljanje, prevzem vračil, reševanje reklamacij. Seveda smo tudi oglaševali (takrat so se za to uporabljale spletne pasice in oglasi v revijah ter tedenskih brezplačnikih kot sta bila Žurnal in predvsem Dobro jutro). Kljub spletni prodaji je večina naročil še vedno prišla preko telefona. Tako smo se učili izdelave spletnih trgovin in spletne prodaje.
V tistih časih sem organiziral tudi kar nekaj SMS akcij. Običajno sem kot nagrado pridobil sponzorja, ki je podaril avtomobil. Naročnik je oglaševal nagradno igro za vse, ki so poslali svoje podatke preko SMS-a. Na koncu igre smo v žrebu nekomu podarili avtomobil. A ker je bilo prijavljenih SMS-ov na desettisoče se je z direktnim marketingom takšna akcija hitro obrnila v zelo visok plus za naročnika. A da se vrnem k spletni trgovini.
V ponudbo smo uvrstili tudi zaščitne čeladice Thudguard, za malčke, ki se šele učijo hoditi. Pridobili smo zastopništvo za celotno ex Jugoslavijo. Prodaja je šla dobra in kdo ve s čim bi se danes ukvarjal, če ne bi bilo prijav za prijavo na zdravstveno inšpekcijo. Brez vsakršne osnove. Gospa je prišla vsak mesec, zahtevala vzorce, zadrževala prodajo in pošiljala razne dopise. Ko smo prejeli laboratorijske teste so pokazali, da je z izdelki vse v redu, kar je bilo za pričakovati, ker je proizvajalec podjetje iz Velike Britanije. Ampak zaradi vseh težav proizvajalec z nami ni več želel sodelovati in je prekinili pogodbo. Takrat sem spet videl, da je državnemu organu, ki dobiva zagotovljeno plačo, popolnoma vseeno za nekoga, ki dela in se trudi. Čeravno se je izkazalo, da je gospa inšpektorica prihajala iz neutemeljenih razlogov, so nas Angleži imeli preprosto dovolj. Kasneje sem izvedel, da inšpektorji pridejo, če npr. nekdo podaja prijave. Kje je interes, ne vem, si pa lahko mislim.
V tistem času sva z ženo, magistro marketinga, dobila prvo hčerkico. Zato se je najin interes za vse v zvezi z otroki še poglobil. Tako sem odkupil znamko Mark&Neli, razširil spletno trgovino in skladišče ter za trženje uporabljal tudi Facebook, ki se je takrat šele pričel širiti. Pestunje, kengurujčki, previjalne torbe itd. so prihajali iz Kitajske za kar sem uredil celoten proces. Takrat ni bilo govora o Amazonu, Ali Babi, dropshippingu in tudi kontakte je bilo veliko težje dobiti.
A vse lahko pridobiš, le časa ne. Zato sem se na neki točki moral odločiti ali vodim marketinško agencijo ali spletno trgovino. Odločil sem se, da vodim marketinško agencijo z znanjem ustvariti spletno trgovino. Zato še danes vsakemu povem, da za spletno trgovino ne rabiš samo programerja in dizajnerja. Da najprej rabiš nekoga, ki ve, kaj spletna prodaja dejansko pomeni. Iz lastnih izkušenj.
–100 € popusta na vse e-tečaje.





Upravljanje Facebook strani in Facebook igre
Do vesti o Facebooku sem bil najprej zadržan. A ena situacija, ki je pretresla vso Slovenijo, me je za kakšno leto potegnila v to diskusijo. Podrobno o tem ne bi a preden sem naredil prvi komercialni projekt sem eno leto upravljal stran z 90.000 oboževalci.
Ker je število uporabnikov Facebooka v Sloveniji strmo rastlo, sem pričel o njem razmišljati na način kot sem ga bil vajen kot strokovnjak za direktni marketing: to je baza podatkov o kupcih. Kar sami povedo kar jim je všeč (ali ne) in to povedo (delijo) še svojim znancem. Obiskal sem en seminar strokovnjaka za Facebook za tisti čas. Ves dan sem čakal, da bo prišla na vrsto prodaja. Nič. Uvidel sem, da se Facebook obravnava kot nekakšna platforma za odnose s (potencialni) kupci in da se na njem objavljajo bolj kot ne PR sporočila. To me je šokiralo in radostilo. Moji konkurenti bodo torej delali s PR-ovci, moje stranke pa orodjem direktnega marketinga. Vedel sem, da jih bom zbombardiral v dobo družbenih omrežjih.
Naslednji dan sem zbral ekipo in jim povedal, da bomo v pol leta najbolj uspešna agencija za Facebook v Sloveniji. Najprej pa sem moral ugotoviti, kako s Facebook dobiti to, kar je najbolj vredno: kontaktne podatke potencialnih strank.
Martin Korošec in Facebook igre ter druge aplikacije
Za to rešitev sem uporabil znanje iz dosedanjih projektov z interneta: igre. Ljudje radi igrajo preproste igre in obenem še dajo osebne podatke in odgovor na to, kaj jih zanima. Ampak kako to vključiti v Facebook? Odgovor se je skrival v Zavihkih oz. t.i. Tabs. Ti so nudili nekakšen okvir, iFrame za vsebino, ki si jo tam želel prikazati. Kmalu smo našli tehnično rešitev, da smo igro spravili v okvir Facebooka. Ljudje so najprej morali všečkati Facebook stran in se vpisati s podatki ter označiti, kaj o ponudbe bi jih zanimalo. To so bili začetki Facebooka, ljudje so radi vpisovali podatke in delili zabavne vsebine svojim prijateljem. Takrat tudi še ni bilo pametnih mobilnikov oz. so bili zelo redki (iPhone smo takrat še švercali iz ZDA 😉
Rezultati prvih Facebook iger so bili fenomenalni. 20.000 – 30.000 osebnih kontaktov na Facebook igro. Z znanjem direktnega marketinga smo jih znali spremeniti v kupce. Gamechanger. Disruptive. Takrat ni bil potreben noben fancy izraz, podjetja so razumela pomen in hotela to dobiti.
Gorenje, BTC City, Pošta Slovenije, Chio čips, Abanka, Lesnina, Garmin, Optical Express, Ave, Dana, Generali, Lino, Jana, Panvita, Puschkin, Radenska, Terme Olimia in vrsta drugih top podjetij in znamk je z našimi rešitvami uspešno uporabljala Facebook. In to ne le z aplikacijami ampak tudi s celovitim upravljanjem: kreativnimi objavami, odgovori na komentarje, spremljanju statističnih rezultatov.
Povprečno smo za stranko pripravili 3 objave na dan. Strank, ki smo jim vodili upravljanje Facebook strani je bilo cca. 30. To na leto znese preko 10.000 objav. Zato smo lahko spremljali odzive in oblikovali spoznanja kakšni tipi objav delujejo izjemno dobro. Tako sem par let, preden sem jo napisal, iz prakse pridobival material za svojo knjigo Učinkovite Facebook objave.
Medtem, ko so drugi fantazirali o tem ali naj oboževalce vikajo ali tikajo smo zgradili platformo iMadeapp s preko 30 tipi Facebook aplikacij z do 8 stopnjami funkcionalnosti. Ta platforma je bila namenjena manjših podjetjem, ker kljub temu, da je ekipa zrastla do 20 ljudi, nismo uspeli zadostiti vsemu povpraševanju. Preko iMadeapp je bilo izdelanih in objavljenih preko 1.500 Facebook iger.

Za lažje razumevanje Facebooka in sistema izdelave aplikacij iMadeapp sem pričel organizirati prve delavnice. Sprva je bil manjši šok, ko se je prijavilo 40 udeležencev. Nato 70. Na mesec. Kmalu 70 na teden. Tako sem se pričel kaliti tudi kot predavatelj in kot prodajalec z odra. Vse naročnine na iMadepp platformo sem namreč prodal na teh delavnicah, ki so bile sicer brezplačne.
Posebnost vseh naših Facebook aplikacij je bila ta, da so bile izjemno viralne. Za 20.000 – 30.000 vpisanih v aplikacije so stranke porabile 0 evrov za oglaševanje. Sistem sem tako naštudiral, ekipa je bila tako izurjena, da smo prepričali ljudi v delitev aplikacij s samo vsebino.
Ena zanimivih zgodbic v zvezi s temi je Facebook aplikacija za znamko zobnih ščetk Curaprox. Ob šestih zjutraj me je klical direktor in zahteval, da takoj pridem k njim v pisarno. Ob sedmih sem bil pri njih in direktor je vsakih par sekund kliknil gumb F5, da je osvežil bazo vpisanih. Kaj je to? To ste nek virus gor spravili na aplikacijo?? Vodja za marketing, drugače matematičarka je sitnarila, da še aplikacije ni dokončno potrdila, ker je videla neke vejice, ki jih je treba urediti.
Skratka, aplikacijo za zobne ščetke Curaprox sem zasnoval tako, da sem izpustil vse konkurenčne prednosti in se osredotočil le na eno – barvo držala zobne ščetke. Vprašanje v igri je bilo – komu bo ta xy barva všeč? Tako so ljudje rumeno zobno ščetko poslali osebi X, zeleno osebi Y, modro osebi Z itd. Od 10 zobnih ščetk so jih v povprečju razposlali prijateljem 6.
In kako se je aplikacija pričela širiti? Tako, da je večer prej en naš programer drugemu našemu programerju poslal eno zobno ščetko. Tako je bila aplikacija vidna na Facebook profilu drugega programerja. Do šeste zjutraj, ko me je zbudil klic direktorja, je bilo vpisanih že 1.450 ljudi. Vsako minuto par deset novih.
Direktorja sem pomiril z izjavo, da je to želel: kontakte. Prenesla sva bazo in takoj je ugotovil, da gre za realne ljudi iz Slovenije. Rekel je, da si česa takega ni mogel niti predstavljati. V roku enega tedna se je v aplikacijo vpisalo 35.000 ljudi.
Je pa v zvezi s tem zanimivo še to, da je kot izkušen prodajalec želel plačilo po učinku in ni želel naročiti aplikacije po redni ceni. Ker ni verjel mojim dotedanjim izkušnjam je vztrajal pri plačilu po številu pridobljenih kontaktov. Ampak tukaj moram reči, vsaka čast. Plačal je vse do centa, čeravno je bil račun 5x višji kot bi bil po redni ceni. Direktor je namreč vedel nekaj: 30% ljudi, ki dobi v roke zobno ščetko, prične le-to kupovati. Z aplikacijo pa je prihranil mesece promocij, plačevanja hostesam, trgovinam in brezciljnega lova na kontakte. Tukaj pa je z eno potezo zapolnil svoje zmogljivosti. Gospa matematičarka spet ni bila zadovoljna, ker je ekipa par mesecev pakirala ščetke in reklamni material a cilj podjetja je bil izpolnjen.
Podobno noro dobre odzive smo doživeli z aplikacijami za Lesnino. Pa Gorenje. Nove linije produktov so redno štartali z našimi Facebook akcijami. Najprej za Slovenijo. Potem so se oglasili Hrvati. I mi bi probali. Pa Srbi. Očemo i mi. Pa Bolgari. Ми би също.
Goodyear nam je dal priložnost voditi Facebook objave in aplikacije za celo Srednjo Evropo.

6 korakov do prvih 10.000 € prodaje na Amazonu
Martin Korošec, druga knjiga: Facebook. Vaši kupci so že tam. In vi?
Prvo knjigo sem pisal sedem let. Drugo knjigo sem napisal v sedmih mesecih. Facebook je bila tako velika neznanka, krožilo je toliko ugibanj, neresnic, zavajanj, prodajanja megle, da sem čutil, da lahko s knjigo obrazložim ključne principe na podlagi katerih lahko podjetja Facebook koristno uporabijo za svoj marketing. Tako je že v začetku leta 2012 izšla knjiga »Facebook. Vaši kupci so že tam. In vi?«.
Z naslovom sem želel spodbuditi zavedanje podjetij, da morajo biti tam, kjer kupci so. In da niso več na spletnih straneh medijev ampak na Facebooku. In da se to več ne bo spremenilo. Je pa bilo to čudovito obdobje. S Facebookom smo se ljudje takrat res povezovali. Znanci, sošolci, poslovni partnerji. Prijateljev sem vedno imel malo tako da Facebooka za to nisem rabil. Objavljali smo osebne fotografije in pazili na izražanje ter to, da na Facebooku ne objavljamo političnih tematik. Skratka, popolno nasprotje današnjega Facebooka.
V knjigi sem napovedal, da bo Facebook uporabil strategijo dilerja drog. Najprej bo zastonj, potem bo pa drago. In tako je tudi bilo. Organski dosegi so bili nepojmljivi. Na naše top objave so podjetja dobila po 350.000 dosega osebnih profilov. Po 10.000 in več všečkov. Nekaj tisoč delitev. Z aplikacijami pa tudi osebne kontaktne podatke.
A napovedal sem, da se bo to spremenilo, ko bo Facebook dosegel dovolj veliko število ljudi. Takrat bo podjetjem, ki so ves ta čas vlagala v svojo Facebook stran, onemogočil dostop do lastnih oboževalcev in jim ga zaračunaval v obliki oglasov. Zato je moja strategija uporabe Facebooka v marketingu temeljila na tem, da se ljudi na Facebooku pridobi, potem pa pelje na svojo spletno podstran ali igro oz. aplikacijo, da s pridobi osebne kontaktne podatke.
Leto za drugo knjigo je na svet prisijala druga hčerkica, naš čudoviti levček.
- Martin Korošec in Kriptovalute
Leta 2011 je vrednost Bitcoina zelo narasla. Opazil sem, da so programerji v Oranži puščali računalnike delati dan in noč. Ko sem prižgal ekran so na njih letele neke čudne številke. Takrat še nisem vedel, da so z mojimi računalniki rudarili Bitcoine. Ko so mi pojasnili za kaj se gre me je pričela zanimati njihova uporabna vrednost. Ker z njimi preprosto nisi imel kje plačati. Zato sem v času novega leta 2011/2012 razvil idejo Bitmansa. Mansa je bilo ime najbogatejšega človeka na svetu – vseh časov. Pozabite Gates, Bezosa. Njegovo bogastvo je bilo primerljivo z Rotschildi. Bitmansa bi bil iskalnik za (spletne) trgovine, ki omogočajo plačevanje z Bitcoini. Vse je bilo pripravljeno za štart, ko se je vmešal »partner«, ki bi moral portal sprogramirati in me prepričal, da ta ideja ne bo šla skozi. Kasneje sem ugotovil, da je bil pravi problem v tem, da bi on moral sprogramirati večino dela za denar, ki mi ga je že dolgoval. Ker mu ni dišalo kaj delati, je tako projekt blokiral. Denarja seveda tudi nikoli ni vrnil. Še več težav je delal, veliko hujših. A zdaj vem, da na svetu obstajajo psihično bolni ljudje, ki svoje stanje dobro prikrivajo.
A zgodba s kriptovalutami se tukaj ni končala. Leta kasneje, v času izjemne rasti kriptovalut 2018 smo pričeli ljudi učiti kako sami tehnično obvladajo nakup, hranjenje in prodajo kriptovalut. Tako je nastala praktična delavnica Coinmansa, ki se je je udeležilo kar nekaj ljudi. In to še pravočasno, pred padcem v začetku leta 2019.
V letu 2018 sem v Noordung centru v Vitanju organiziral prvo Blockchain Tourism conference na kateri se je zbrala smetana predstavnikov uspešnih blockchain projektov iz Slovenije, ministri, državni sekretarji in evropski poslanci. Zaradi stanja na trgu kriptovalut so ti projekti v čakanju a kot vedo ti, ki so bili kdaj delo kripto skupnosti, so potenciali nove blockchain tehnologije preveliki, da bi se ozirali na trenutno ekonomsko vrednost kriptovalut.

- Martin Korošec in vse plaže tega sveta
Gregor, prijatelj iz študentskih let, me je dlje časa vabil, da bi se mu kot partner pridružil v projektu predstavitve vseh plaž na enem mestu. Nekaj držav je že obiskal in pridobil začetno bazo plaž (predvsem s Hrvaške). Ker imam rad plaže in je projekt zgledal obetavno, sva 2015 ustanovila podjetje Moja Plaža d.o.o.. Tako je nastal projekt BeachRex, kar pomeni Kralj Plaž. Z začetne baze 1.000 plaž je nastala obsežna zbirka fotografij, videoposnetkov, opisov in podatkov o turistični infrastrukturi na posamični plaži. Danes na www.beachrex.com predstavljamo skoraj 4.000 plaž iz Slovenije, Hrvaške, Črne Gore, Albanije, Grčije, Italije, Francije, Španije, Portugalske, Francije, Belgije, Nizozemske, Danske in Nemčije.

Pri projektu nam je izjemno pomagalo podjetje Adria Mobil, kjer sem (po večtedenskem vztrajnem prigovarjanju preko LinkedIna) uspel vzpostaviti stik z g. Neil Morleyem, direktorjem marketinga. Od tukaj je šlo hitro. Moram reči, da je kot Britanec popolnoma razumel širino zgodbe, česar se večina slovenskih podjetij ustraši. Dobili smo avtodom in precej denarja, da je Gregor lahko nadaljeval obiske plaž. V zameno pa smo producirali vrhunske foto in video materiale avtodomov Adria Mobil iz najlepših plaž, mest in avtokampov Evrope. S projektom nam je uspelo ustvariti največjo bazo plaž na enem mestu na svetu. Ustvarili smo tudi mobilno aplikacijo za nalaganje novih plaž – zanimivo za lastnike apartmajev in turistične delavce – saj na predstavitev čakajo še plaže štirih celin.
Medtem, ko je Gregor obiskoval čudovite plaže se je sestricama pridružila še tretja prikupna rožica.
Martin Korošec, tretja knjiga: Učinkovite Facebook objave
Odzivi na Facebook objave so več let fenomenalni. Nekje leta 2017 pa se je ta zgodba za vedno končala, saj je Facebook spremenil algoritem tako, da je objave Facebook strani videl le kakšen odstotek njenih oboževalcev. V praksi je to pomenilo, da je objavo na Facebook strani s 5.000 oboževalci videlo kakšnih 100-150 oboževalcev. Šok je bil velikanski. Pričel se je takojšnji odliv uporabnikov Facebooka na Instagram, da bi vsaj tam videli kaj zanimivega. Sledila so podjetja.
A koncepti učinkoviti koncepti objav, ki so bili zmožni doseči preko 300.000 ljudi v Sloveniji (z 0 evri vloženimi v oglaševanje) so še dalje delovali. Zato sem v počastitev dni, ko smo izdelovali po 10.000 objav na leto za naše stranke, pripravil svojo tretjo knjigo: Učinkovite Facebook objave.
Ker smo od Facebook marketinga živeli toliko let sem se odločil, da celoten izkupiček podarim v dobrodelne namene. Ne vem kako je naneslo, da sem podpisal pogodbo s centrom IRIS, ki skrbi za slepe in slabovidne otroke. Ko sem obiskal njihove prostore sredi bogate Ljubljane tik ob ministrstvu v bleščeči stekleni stavbi in videl kako jim razpada pročelje in piha skozi okna, sem vedel, da sem na pravem mestu. K sreči se je nabralo nekaj tisoč evrov prodaje, ki so vsa prišla do centra IRIS. Pripeljal sem jim še eno stranko (iz sosednje Hrvaške) in tudi od njih so prejeli donacijo.

Od začetka delovanja marketinške agencije Oranža smo organizirali in uredili precej donacij in dogodkov za otroke. Dobro se spominjam sodelovanja s Tosamo v okviru katerega smo skozi kampanje za znamko To-to kar nekaj vrtcev obdarili z igrali. Ali pa večletne akcije z Zavarovalnico Grawe in Atlantisom v sklopu katere smo vsako leto dva avtobusa otrok iz socialno ogroženih družin, peljali na celodnevno kopanje.
Zanimivo je, da mi še danes kupci knjige pošiljajo print screeni svojih objav, saj ne morejo verjeti, da so prvič dosegli 3.000 všečkov. Več o knjigi Učinkovite Facebook objave izveste tukaj.
S koncem obdobja množičnih objav na Facebooku in izdelovanja desetin aplikacij je prišel trenutek, ko sem lahko ekipo v skladu z naravnim razvojem dogodkov zmanjšal na skupno pet oseb.
Za vsako osebo sem prvič lahko dal roko v ogenj, da obvlada svoje področje in da bodo z njihovim delom stranke zadovoljne. Izmed desetin sodelavcev v vseh teh letih pa mi je le sodelavec vedno stal ob strani. Tudi v najbolj težkih trenutkih. In to si bom jaz za večno zapomnil.
- Martin Korošec in osebna rast
Vedno so me zanimale duhovne tematike. Tako te, predstavljene v religijah (večkrat sem prebral Sveto pismo in tudi Koran). Prebral sem Bhagavad Gito in mnogo knjig duhovnih učiteljev.
Kot vse dobre stvari v življenju pridejo najlepše šele na koncu. Ker sem še vedno mlad vem, da do pravih še nisem prišel. A v najbolj temnih trenutkih se je pričela zame boriti tudi svetla stran. In zmagala.
En za en so v moje življenje vstopali modri, izkušeni in dobri ljudje od katerih sem se marsikaj naučil. Mnogi so mi postali vzorniki, nekateri mentorji. To sem ves čas vodenja podjetja pogrešal saj sem bil večinoma osamljen.
Prenehal sem sodelovati z velikimi podjetji, ki so znala ponuditi le logotip. Naveličal sem se večnih pithcev in jim povedal ali nam po vseh izkušnjah zaupate ali pa srečno in nasvidenje.
Odločitev se je pokazala za pravilno. Med naročniki je bilo vedno več uspešnih družinskih podjetnikov, ki so znali ceniti vse znanje in izkušnje, ki sem jih z ekipo doprinesel. Ki radi plačajo več in cenijo vrednost zdravega odnosa.
Poslovil sem se od poslovni oblek in ko je pričakovan poslovni slog majico ogrnem s suknjičem. Kot je rekel Bojan Knuplež, legendarni direktor Big Banga in mednarodno uspešen poslovnež nekemu omizju kravatarjev: «Kaj ste vi modni kritiki ali bi radi zaslužiti milijone?«. Bojan je bil car, naj počiva v miru.
Pričel sem se vpraševati kaj je moj osebni namen, moje poslanstvo. Obiskal sem nekaj ljudi in menim, da vsaj vem v katero smer naj raziskujem. Od takrat moje seminarje obiskuje čedalje večje število ljudi. Do zdaj se jih je udeležilo že preko 3.000 podjetnic in podjetnikov. Gostil sem tudi experte za digitalni marketing iz ZDA, Velike Britanije in Nemčije.
Seminarje o digitalnem marketingu organiziram v vedno več državah. Letos vsaj v 8 državah (corona, pojdi stran). Preko seminarjev, delavnic in osebnih svetovanj sem začutil, da večino ljudi pri uspehu v digitalnem marketingu ovira strah. Strah pred nepoznavanjem ključnih korakov in tehnične uporabe platforme.

Pridobite digitalno kazalo knjige "Digitalni marketing od A do Ž".
Martin Korošec, četrta knjiga: Digitalni marketing
od A do Ž
Zato sem se odločil ljudem v Sloveniji in po vsem svetu pomagati, da lahko samo razumejo in uporabljajo digitalni marketing po razumljivih navodilih. Leta 2019 sem tako pričel pisati knjigo Digitalni marketing od A do Ž. Najprej sem posnel oglase za njo. Video oglase. Tako sem si postavil končni cilj: oglasi so zunaj, prednaročila tudi, knjigo moraš imeti 21. novembra 2020.
Tistih par mesecev nisem videl sončnega dne. Zlepil sem se s stolom in ko sem dobil išias, sem se boleče premikal z boka na bok. A ni nič pomagalo. Ampak 21. novembra 2020 sem pred 220 udeleženci seminarja Digitalni marketing od A do Ž , v hotelu Intercontinental, dvignil knjigo visoko v zrak.

V njej je zbrano vso znanje in navodila, ki ga rabi kdorkoli, ki želi uspešno uporabljati znanje digitalnega marketinga v praksi. Ob tiskani knjigi kupci dobijo še link do digitalnih vsebin s preko 200 strani tehničnih navodil za uporabo platform in okrog 500 print screeni korakov za izdelavo oglasnih akcij.
Knjigo so prebrali in za njo dali priporočila uspešni podjetniki, ki jih močno spoštujem: Tanja Skaza, Robert Rolih, Silvester Kmetič, dr. Aleksander Šinigoj, Boris Vene. Lepe odzive dobivam tudi od prvih 1.000 kupcev (pisano maja 2020).
Več o knjigi Digitalni marketing od A do Ž izveste tukaj.
Po prehojeni poti mi je v čast in veselje sodelovati s tako izkušenimi podjetniki kot sta Iza Sia in Samo Login, Dani Polajnar iz Tba, Tomaž Ham iz Spinalisa, Aleš Babič iz Ekosen, Trivko Matović iz Nane, Diana Vlahovič in Gregor Hotujec iz Orce, Jasmina Černilogar iz Anis Biro in mnogimi drugimi uspešnimi podjetniki in podjetnicami.
Posebej sem srečen, da se z njimi razumemo kot osebe in nimam občutka odnosa naročnik-izvajalec.
Ponosen sem na svojo maloštevilno ekipo izkušenih profesionalcev od katerih vsak vrhunsko pozna svoje področje in tudi izvaja delavnico na več tematik.
Zdaj je knjiga Digitalni marketing od A do Ž prevedena v angleški jezik in čaka me veliko zanimivih krajev, ki jih želim obiskati ter veliko ljudi, ki jim lahko z obrazložitvijo digitalnega marketinga v praksi pomagam.
Veselim se tega, kar prinaša prihodnost, saj vem, da je to, kar vidimo, le iluzija.
Vsem, ki ste prebrali ta zapis, želim radosten in igriv dan.
Martin Korošec