Martin Korošec:
Razlogi za jezo in tehnike za usmerjanje energije jeze.
Marko Juhant:
Če je nekdo jezen je prvi razlog za to občutek ne moči. Takrat, ko ne moreš nič narediti, takrat si jezen. Po domače, če se staršem kdaj dvigne pokrov je to takrat, ko so nemočni.
Takrat, ko se počutijo, da jih otrok ne spoštuje, ni hvaležen, se ne drži navodil in začutijo, da je otrok ogrožen. Takrat naredimo napako in dobijo eno okrog ušes ali eno po riti, čeprav sta se starša odločila midva svojih ne bova tepla. Pa se vseeno zna zgoditi.
To je tako, kot če bi se z nekom do konca napil in potem z njim razpravljal kako je pitje škodljivo. Vsem nam je jasno, da je to noro ampak ljudje to počnejo. Takrat se pogovarjajo z njim. Če se boste z najstnikom, ki se vam prvič opije pogovarjali z njim, ko je pijan pozabite. Vi morate to naslednji dan narediti. In nevednosti ga je potrebno pustiti, da ga skrbi kaj bo in kaj bo: »Ja bova počakala, da pride ata domov« ali »bova počakala, da pride mama domov, ne bova se še pogovarjala«. Mogoče celo ni šel v šolo, ker je še zjutraj bruhal ta najstnik ali najstnica. Nič hudega. In potem, ko rečete naj pospravi za sabo in reče: »joj meni se spet dviguje« in rečete: »boš pač enkrat bruhala, sej enkrat bo konec ker bo potem prazen želodec in lahko potem do konca počistiš«. Ampak za en tak tresljaj vas dokler se ne bosta ločevala in uporabljala arhiv napak drugega partnerja to nič ne pomeni. Ko pa se ločujeta pa bo hitro: »Ja, enkrat pa ga je udaril«.
In tudi pri otrocih, kadar se počutijo nemočni, nastopi jeza. Obljubimo mu, da bomo šli v naravo streljat z lokom, izmišljujem si, in prične deževati. Normalno, da je jezen in ne ve na koga biti jezen zato se usmeri v običajno tarčo. To je, v starše. Manj zaželeno je, da to usmeri v svoje sorojence, še posebej na mlajše brate ali sestre. Tudi če se spravi na večje se bo slabo končalo in vi boste morali na nek način ukrepati.
Včasih je lahko vzrok jeze tudi prevelika pooblastila. Če dovolite otroku, da se v vse vtika in o vsem odloča in potem ne upoštevate njegovega odgovora ali mnenja bo jezen. Recimo če ostanete sami z otrokom, 12-letni fant, in ga vprašate: »Kakšen avto misliš, da bi jaz morala kupiti?« In bo morda zmerno razmišljal, tako kot vi.
Ni nujno, da bo rekel Maseratti-ja ampak bo čisto razumno razmišljal. Vi se boste pa iz drugih razlogov odločili za drugi model. In bo užaljen, ker je imel prevelika pooblastila. In če pumpamo otrokov ego in njegovo samozavest… Samozavest vidimo navzven, to imajo otroci, ki imajo doma na primer, če smo pri avtih, dobre avte. Tudi na primer, če imajo zadnje verzije iPhone telefona in mu tega vzamemo, bomo komaj takrat videli kdo je. Tukaj gre torej za samozavest. Samopodoba pa je znotraj otroka, kadar ima občutek kompetentnosti. Da zna nekatere stvari rešiti, nekatere obvlada in če pride do nepoznanega področja se bo znašel. Torej verjame vase. In samopodobo moramo pomagati otroku utrditi, saj potem ni te jeze.
Zakaj bi bil jezen, če ve da še išče rešitev? Ni razloga, da bi bil jezen.
Kako?
3 predpostavke so, da jeza sploh obstaja. Če eno od teh treh zrušimo jeze ni več. To lahko trenirate na svojih partnerjih. Prva predpostavka je to kar je naredil bilo narobe in, da je to nekaj slabega. Pa ste res prepričani, da je slabo in ali se to nujno slabo konča? Lahko je to vaš avto, ki vam nagaja. Nagaja vam vedno znova, vi ga vozite na servis in vam verjamejo ampak ne najdejo napake. Vi se močno jezite. Ali je to slabo? Nekdo vas vpraša, če boste naslednjič kupili enak avto. Definitivno ne. Ali imate tako večje možnosti, da dobite avto, ki ne bo nagajal? Ja, verjetno. Ali je to slabo, če imate možnost, da dobite boljši avto? Ne. Ni nujno, da je slabo. Druga predpostavka je, da če nekdo nekomu nekaj naredi in reče: »to je pa nekaj slabega«. Recimo, vaš otrok je šel mimo drugega otroka, brata ali sestre, in mu je padel flomaster na tla. In lastnik flomastra se razjezi. Stvar je zelo enostavna, ker on misli, da je naredil nekaj slabega.
