Martin Korošec:
Pravite torej, da se permisivna vzgoja vrača v valovih?
Marko Juhant:
Ja definitivno, ampak vsakič z drugim imenom. In drugo dejstvo je, kar je zelo pomembno, permisivna vzgoja, takšna, ki je bila v originalu zamišljena absolutno ne pomeni vzgoje brez obveznosti.
Original je bil dober, problem je kako je to preneseno in zato je slaba. In tudi avtor je ugotovil sam, da je naredil veliko škode in se javno opravičil vsem staršem po celem svetu. Ni torej bil dovolj previden pri oblikovanju te ideje. Ampak to ne pomaga in zato to še vedno gre.
Vsakemu paše zaščititi otroka. Kaj je še zelo pomembno? Nekatere stvari boste lahko naredili z vzpodbudo, nekaj z pohvalo, nekaj pa z nagrado. Ampak pazite, vzpodbuda deluje vedno dobro in je varna medtem, ko pohvalite lahko napačno ali preveč in pohvale tudi ne znamo sprejeti.
Na primer, zdaj bodo kmalu prazniki, Velika noč, in če boste doma spekle potico in dobite obiske, kateri rečejo: »Joj, kako je dobra potica.« Kaj boste rekle? »Sej ni glih taka, a veš, moja mama je znala…« in ne vem kaj vse. Takoj boste začeli pljuvati po tej potici, da ni najboljša. Pohvale so čisto drugačne: »O hvala, sem res navdušena.« To je to. In vam energija od te pohvale ostane. In še bomo radi spekli potico, morda za te, ki so iskreno pohvalili posebej. Namesto, da greste na naslednji rojstni dan z darilom boste prinesli to potico, ki bo povsem unikatno in se ne bo moralo primerjati z drugimi darili. In tako se tudi daje nagrade. Nagrade se morajo »ponucat«, naslednjič lahko spet prinesete potico in vam darila ni potrebno. Včasih kupujemo darila za ljudi, ki ne bodo nikoli zadovoljni, ne glede na to kar jim kupite in boste vedno zgrešili. Ampak to pride od tega, če vi res znate prejeti pohvalo in se potem tega res zavete.
Kot sem rekel, zmeraj gre s pohvalo, nagrade so precej rizične, lahko bo pripeljalo do tega, da boste morali dodeliti kazen. Sicer ste mnogi proti kaznim in ste se odločili, da kazni ne boste uporabljali čeprav jo.
Eno od zadev, ki je precej preprosta je, da otroka doleti naravna kazen. Se pravi, če ni vzel rokavičk ga zebe v roke.
To je dovolj dobra lekcija in mu ni potrebno nič pripovedovati. Če ni hotel jesti je lačen, ampak pazite, da nima zalog v predalih pisalne mize, v omari, pod posteljo in, da ne more do hladilnika in shrambe. Takrat bo kazen tudi zelo dobro delovala.
Torej pri naravni kazni vi sploh ne potrebujete nič ukreniti pa je kljub temu to kazen.
Drugo pa je, da ne smete vedno pustiti, da pridejo naravne posledice. Na primer, ko vaš otrok teka k sosedom, tudi če je 10 let stara punca, ker imajo mlade kužke. Vsak dan teka k sosedom, ko naredi domačo nalogo, da jih bo malo pocartala in stisnila k sebi. In kaj se bo zgodilo? Vi jo boste pričeli opozarjati, da naj pogleda levo in desno ko prečka cesto. Če tega ne počne, kljub vaši zapovedi, ali boste čakali naravno posledico? Torej, da jo avto povozi? Jaz mislim, da boste prepovedali. Torej, ali vi gledate kako gre čez cesto ali pa ne sme več tja hodit. V določenih trenutkih boste torej prisiljeni uporabiti tudi kazen in naj vam ne bo nerodno.
Marko Juhant:
Ker namen kazni ni, da se otrok slabo počuti in tudi ne maščevanje.
Namen kazni je, da se otrok spomni: »uf, zadnjič sem tako ravnal in posledice niso bile najboljše« in najde neko drugo pot. Mogoče bo ravno tako še vedno slaba in za tisto, našo novo, ki je še vedno slaba ga ne smem kaznovati, ker še nima izkušnje. On mora ugotoviti, da je bilo slabo. Mogoče bo celo povedal kaj je naredil in išče rešitev. In to je naša želja, da pri obnašanju, ki ga želimo preprečit otrok poišče svojo rešitev, s svojo glavo, svojimi možgani, do koder so pač prišli.
