Martin Korošec:
Dostikrat pri zelo pomembnih življenjskih odločitvah nimamo izdelane jasne predstave in potem iščemo nekaj in dobimo nekaj.
Ko govorimo o vsakdanjih stvareh, gremo v trgovino, mamo šest vrst kruha, rečemo točno tega, ker imamo to radi. Ko govorimo o zaposlitvi, poslovnih priložnostih, pa iščemo nekaj, ker ciljamo na to, da se bomo nekaj naučili nekaj zaslužili. Nimamo pa nobene jasne vizije, kaj bi radi sami s sabo. Lahko, da imamo srečo in spadamo skupa, lahko da pa ne.
Tanja Skaza:
To je čisto isto, ko rečejo: “Želim biti uspešna”. Okej.. Kdo je zate uspešen ?.. Kaj je zate uspešnost? To so čist drugačni kriterij. Ko reče nekdo: “Želim biti prepoznavna”. Kaj za koga pomeni prepoznavnost? .. Kaj to pomeni, da vas prepozna lokalno okolje, želite da vas prepozna cela Slovenija, Evropa ali cel Svet? Kriteriji so tisti, ki jih mi marsikdaj nimamo.
Če mi ne vemo, kdo želi biti Tanja. Če ne veste kdo želite biti, to pomeni, kdo konkretno hočete biti….. Kaj želite početi? Želite biti srečna? Kaj srečna, kako srečna, kaj je tista sreča za vas? Imeti lepo službo, tako in tako službo, bolj opredeljeno….. Je to vse v megli.
Vizijo ne rabite postavljati za 10 let, to je pase, to je čisto “avt”. Vizija se postavlja nekje za 3 leta. Zaradi tega ker vidite koliko sprememb se dogaja v okolju, ker si je težko začrtat nekaj za 10 let. Ko si to postavite, vidite da nimate več megle. Ni megle pred vami, je slika in tudi ko grete na stransko pot, pridete nazaj.
Ali primer, kako je lažje frizerju, ko rečete: “Dejte mi tako naredit, tako in tako”. Se bo maksimalno potrudil. Kot pa, da rečete: “Dajte nekaj naredit, vi že veste kako”. Kako veste, da ona ve kako, saj ne veste. Ona ne ve, kakšen imate stil. Lahko vas postriže iz dolgih las na kratko, lahko vas pobarva na oranžno, ko vi v življenju ne bi želeli biti oranžni. To so stvari, ki včasih marsikoga zmedejo s tem. In potem rečejo: “Zakaj nisem srečna?” Zato ker jaz ne vem, kaj je tvoja sreča, kaj je od koga sreča.
Spomnim se, da sem naredila 2000 letnih razgovorov, da ne govorim koliko follow up-ov. Tisti, ki nas spremljate imate informacijske sisteme, lahko greste gor in vidite koliko letnih razgovorov naredite. Marsikateri razgovor je bil na način: “Jaz si pa želim napredovanja”. Krasno odlično, jaz sem bila najsrečnejša. “Kaj pa?”… “Ja ne vem, kaj pa vi mislite”.
Sedaj bom delila z vami zgodbo.
Marsikdo v našemu podjetju je odšel tudi iz podjetja, ker je obul prevelike čevlje. Ampak 50% zaradi mojih napak. Danes to vem in danes, to tudi takoj ustavim. Kdo kdaj reče: “Saj me more vodja videt, kako sem dober pa bom zaradi njega napredoval”. Ko sem prišla v našo Skazo, nisem mela možnost zaposlovanja. Mož je rekel: “Tule so ti ljudje”. Bili smo obrtniki in iz teh obrtnikov sem imela priložnost, da te ljudi postavim na mesto. Z vsemi sem naredila pogovor. Takrat sem tudi prišla iz zlatarne in sem imela drugačna znanja in sem res želela postavit najprej organigram, nastavit ljudi, odgovornosti in pooblastila.
Z vsemi, kar sem jih naredila, sem izbrala dva fanta in eno punco. Enega sem postavila za vodjo proizvodnje, drugega sem nastavila za vodjo komerciale in enega za vodjo kakovosti. Vodja proizvodnje je vrhunski dečko še dan danes. Midva veva, da bo enkrat prišel nazaj v Skazo, bila sem mu kot mama, kar tudi ni bilo dobro. Ampak obula sem ga v prevelike čevlje in čutil se je odgovornega in dolžnega ustreči in delati vse te naloge, kljub temu, da je bil v prevelikih čevljih. Potem sem ga vpisala na šolo,.. pa Leadership Skills je obvezno potrebno, brez tega vodja ne more biti. Dejansko je bil presrečen, kar sem naredila. Po drugi strani sem mu dala zelo veliko breme in čez nekaj let smo tega fanta izgubili, zato ker ni bil več primeren, bil je aroganten, vsako stvar, kar je bila napaka je povzel zase.
Podobni sta še drugi dve zgodbi. Tudi drugi fant je šel. Moram priznat, da sta mi oba vedno hvaležna, za vse kar sem jima dala,… ker jih je potrebno tudi izobraževat in jih je potrebno tudi ven dat na izobraževanje. Vsi tisti ki ste podjetniki se zavedajte, da brez znanja, če v ljudi ne vlagate, ne more pridit do napredkov. Ni šans, ker nima pridit od kje. Pri sodelavki ki sem jo dala na to delovno mesto, je pa še vedno z nami, seveda sedaj na čisto drugem mestu. Na krasnem mestu, kjer ji totalno ustreza. Njeno zgodbo sva tudi delile, sva se odprto pogovorile in sva jo izpostavile.
Kaj je poanta?
V vseh treh zgodbah vam želim eno stvar povedat, ne pričakovat da bo vodja videl na katerem delovnem mestu ste vi primerni. Vi ste tisti, ki podate svojo iniciativo, zato je pomembno poznat svojo SWOT analizo, svoje potenciale, da rečete: “Če sem bil tu uspešen, sem prepričan, da bom tudi tam uspešen”. To je spet osebnostna rast, to je tisto, kar se na nek način buildamo, da vemo, da verjamemo, ne samo zunanje, notranje se buildamo, da si zaupamo, da lahko gremo korak naprej. Kaj se zgodi v tem primeru? Vi pokažete vodji, da ste to vlogo prevzeli objektivno in da to obvladate. Sem prepričana, da vse te osebe, ki se na ta način odločijo rastejo, čist vsaka. Tisto, ki pa jo delodajalec ven potegne, kot bi jaz sedaj rekla: “Martin ful te vidim, zelo dober si v tem pa tem, dejva mal probat, ali bi ti postal tehnolog, vodja itd”. Martin vzame to kot hvaležnost, ker je nekdo v njem videl potencial, ampak s to hvaležnostjo prihajajo drugačne naloge, drugačne odgovornosti in je čist drugačen koncept.
Tanja Skaza
Dragi moji, ne čakat, da nekdo drug vidi kako ste dobri, vi ste tisti, ki ste odgovorni za svoje življenje.
Zapolnimo si nekaj, 67% ljudi zaposlenih na delovnih mestih je nezavzetih – v Evropi. Pomeni, da marsikoga je strah stopit ven in pokazat kaj je ali pa čaka, na direktorja, vodjo, da ga bo opazil. Lahko da vas opazi, ampak ne vem če je dobro, da vas on ven potegne.
Če bi bilo lahko bit srečen pa uspešen, bi bili vsi srečni in bogati. Pa ni enostavno. To je delo, to je vztrajnost, to je tako, ko dvakrat, trikrat padeš, ko te nekdo poruši, vstaneš pa greš naprej.
Biti uspešen je na nek način trdo delo, pa ne fizično delo, predvsem trdno delo na sebi. Ko te nekdo zruši, se dvigneš gor, začneš brat, poslušaš, se motiviraš, dihaš, meditiraš itd. Najdeš si Coacha, najdeš trenerja, kar koli v tem stilu, da ti nekdo da to energijo. Ne deliš te slabe izkušnje z ljudmi, ki so pod vami, tega ne počneš, lahko samo zbiraš višji kader, ker tak vas bo motiviral, ker ljudje, ki niso dosegli enakega nivoja kot vi…. Kako vam naj oni dajo konkretno izkušnjo, ker lahko da jih je strah in bodo takoj začeli iskati: “Kaj pa če to res ni dober, kaj pa če se umakneš” in tako naprej.
Jaz sem samotar po naravi, marsikdo nebi to rekel. Tudi ko sem rastla je bilo tako, sem zgubljala prijateljice. Hitro sem začela delati v zlatarni, pa so potem mislile, da sem drugačna pa zvišana. Pa sem padla v službo, se šla učit, pa sem tam našla mojo največjo žilico. Potem sem prišla v Skazo, pa je bila podobna situacijo. Moj mož lušten, pameten fant, takrat so videli bogato družino. Ko sem prišla jaz, je marsikatera punca zavidala, marsikateri od družinskih prijateljev, ni rad videl tako ženo, raje so imeli da žena dela v računovodstvu. Igor si je poklical takšno ženo, da je vodila… in spet si sam. Mogoče mi je to tudi pomagalo, da sem v tisti svoji samoti iskala odgovore. Jaz se absolutno zavedam, da so vsi odgovori znotraj vas, čisto vsak. Samo pomembno je dobiti prave judi. Jaz sem se pa obračala na prave ljudi. Med prvimi mojimi Coachi, mentorji, svetovalci, (ne me držat za besedo). Eden izmed prvih je bil definitivno Sandi Češko in Joc Pečečnik, dva moja mentorja, da sta mi odpirala oči, oba svetovljana. Ta tretji je bil Marjan Batagel. Sem še danes ponosna, on je tipični pedagog z vprašanji. Cilj tega je, da nisem se šla smilit ljudem pa govorit, kaj se ne da pa kaj je, ampak sem šla po pomoč, kako sem lahko boljša.
