Martin Korošec:
Ti si obiskal 22 držav po svetu, kjer si imel možnost predavati, med njimi so tudi povsem drugačne kulture, kot je na primer Japonska, to je precej velik uspeh. Kako se je to sploh zgodilo? Si si to kdaj predstavljal, zamišljal, privabil ali morda manifestiral? Kako bi priporočal iz svojih izkušenj, da se doseže nekaj, kar lahko samo sanjaš vendar je po tvoje mogoče tudi uresničiti?
Aleksander Šinigoj:
Mislim, da sem na koncu leta 2006 videl film The Secret, skrivnost in si naredil Vision Board, kar digitalni v PowerPointu.
In ena izmed stvari je bila, da bom dejansko predavatelj, da se bom dotaknil ljudi, da bom podpisoval knjige. To so bile vse slike vključene na tablo. To se mi je tudi uresničilo. Kasneje sem že pozabil na ta PowerPoint in sem ga za nazaj spet pregledal in se spomnim, recimo predaval sem na Kitajskem, na Havajih.
Havaji niso bili nikoli na Vision Board-u, ampak ko sem dobil priložnost sem takoj sprejel. Kitajska pa je bila na Vision Boardu in se spomnim Kitajskega zidu na moji tabli prav točnega predela, kjer smo po predavanju kasneje odšli v restavracijo. Torej točno na tistem mestu sem bil, ki sem si ga zadal na Vison Boardu. In to se je zgodilo tako, da sem najprej imel neko željo in ko je priložnost prišla sem rekel JA. To ni bilo enostavno, recimo ena država izmed teh je Pakistan.
To je država za katero bi dvakrat premislil, da bi tja peljal družino. Tam sem imel 8 bodyguard-ov, ki so me takrat prišli iskat. Bil sem previden o čem in na kakšen način govorim. Hotel za tujce je bil popolnoma zaščiten pred raznimi bombnimi napadi. Tudi Brazilija, ko sem bil v Sao Paolo, to za moje pojme ni bilo nevarno mesto za ljudi, ki se znajo izogibati nevarnim predelom, ampak so mi rekli vseeno naj ne vzamem s seboj ure, rinke, in druge dragocenosti, ker smo šli na sprehod. In tudi, ko sem opazoval ljudi, ki tam živijo imajo na primer ograjo in na vrhu bodečo žico in alarme. Zdi se mi, da res živimo v varnem predelu sveta ali varni deželi.
Torej, ko se je zgodilo je bila najprej želja in namera. To sem večkrat vtisnil v svoj notranji svet s tehnikami hipnoze in samohipnoze, ter z programiranjem uma. Preštudiral sem vse možne tehnike zakona privlačnosti in jih še zmeraj učim. Jaz res verjamem v zakon privlačnosti. Še ena stvar, ki sem jo naredil je ta, da sem v bistvu se večkrat znova postavil v dobro čustveno stanje. Ljudje tega ne razumejo, da če pritiskamo na cilj v slabem čustvenem stanju je kot, da bi hodili proč od cilja. Za manifestacijo je pomembno, da imam jasen cilj in, da neham jamrati in jokati, se pritoževati zakaj še nisem tam. In ko dobim priložnost, ki mi jo dodeli vesolje je odgovor seveda DA.
Ko sem dobil, da lahko grem predavat v Egipt ali recimo v Kuwait, to so bolj eksotične države je bilo to res na tesno. Torej v četrtek sem letel, predaval v petek v Egiptu, nočni let v Kuwait, predaval v Kuwaitu, in v Benetkah sem bil nazaj že opoldne.
Tudi nisem želel podaljšati obiska, saj nisem imel družine s sabo. Ko sem predaval na Šri Lanki pa so mi dali šoferja in so me dva dni vozili okoli, da si vse ogledam. Tudi me vabijo naj še enkrat pridem ampak sem sedaj postal veliko bolj izbirčen. Moj čas je pomemben, zelo cenim, da sem z družino in sem gospodar tega.
Sedaj imam nekaj ”cukrčkov” za predavati, kot so na primer Indonezija. Bali mimogrede je poleg tega, da je zelo turističen zelo dobra konferenčna ali predavateljska točka za Indonezijce, ki radi pridejo tja in pridejo tja. Kar torej svetujem ljudem je, da si postavijo to kot cilj in še ena stvar je, da sem se jaz neprestano tudi danes načrtno obdal z res uspešnimi ljudmi in nenehno vlagam v moje znanje.
Martin Korošec:
Torej, najprej moraš začutit željo, če sem prav razumel.
Aleksander Šinigoj:
Ja želja pa je itak bila vedno. V meni je bila želja vedno močna. Vedno sem želel nekaj več, nekaj hitrejšega. Jaz sem si takrat postavil en velik cilj in vsi ti manjši cilji so bili potem posledica tega. In to je, da bom do 13. oktobra (moj rojstni dan) 2081, takrat bom star 111 let predaval 1.111.111.111 ljudem in to je moj cilj.
Do milijarde še veliko manjka vendar je res, da z vsemi temi tehnologijami in možnostmi bo ta cilj bistveno hitreje uresničen kot se je zdel takrat, ko sem si ga postavil. In to je ta vizija kam grem in pomagam ljudem spremenit. In to dostikrat opazujem pri ljudeh, tudi doma, so jezni, razočarani, žalostni in jim nič ne manjka. Nekdo drug bi dal življenje, da bi imel takšno kvalitetno življenje, bi bil neverjetno hvaležen, da ima to kar ima ta oseba. In ta oseba ima v svojem zemljevidu sveta neko formulo, da za srečo potrebuje nekaj točno specifičnega in ker tega nima je nesrečna.
