
Martin Korošec:
Dejal si, da vsako jutro napišeš misel za dobro jutro. Kako bi rekel, da to na tebe vpliva, na tvoje razpoloženje, miselno, mentalno in čustveno naravnanost, ter odnos do življenja? Kako ta vaja spreminja tvoje navade?

Aleksander Šinigoj:
Na začetku so bile prve dobro jutrnice citati drugih ljudi. Potem so bile dobro jutrnice narejene tako, da sem jih vzel in pokomentiral. Danes, v resnici, lahko napišem 50 ”dobro jutrnic” v štartu, zdaj.
In bodo vsaka na neko temo, tako da jih praktično lahko stresam iz rokava.
Niso vse dobre, niso vse inspirativne, niso vse share-abilne, vsaka se ne dotakne vsakega.
Kar hočem reči je, da iz vseh teh, zdaj jih je nekje 2400, jih je bilo recimo za prvo knjigo 200. Za drugo knjigo še manj, ker so malo daljši. Za tretjo knjigo se ne spomnim koliko točno jih je bilo. In tudi iz vseh teh bo za nekoga morda le 5, ki se ga bodo res dotaknile. Neverjetno se izboljša ta veščina pisanja in to, da se misli znajo razjasniti s tem, ko pišem in dajem ven. Tudi zdaj, ko govorim, če bi me nekdo poslušal…
Enkrat so me snemali, kar nekaj let nazaj, ko sem komaj začel s tem s čimer se trenutno ukvarjam, takrat sem tako dolgočasno, zamorjeno in obupno predaval, da si mislim: ”Ojoj, če mislim pasti v depresijo si moram pogledat tisti posnetek.”
Tako, da vse to kar jaz počnem in pišem, ter govorim je kot, da bi brusil jasnost, nek diamant komunikacije. In, če pomislim, na primer, moje delo je, da ljudi pomikam hitreje in naprej proti cilju. Da jim odpravim potencialne nezavedne blokade, okvirje, prepričanja ali vrednote, ki jih omejujejo. Kar koli v tem nezavednem svetu počnemo. In to počnem preko NLP-ja, hipnoze in coachinga.
Zdaj je že 18 let odkar to počnem. Na začetku sem bil velikokrat le kot udeleženec teh delavnic, kot študent. Vse te delavnice sem obiskal, bil prostovoljec pri Tony Robbins-u, kjer sem že od leta 2005, torej 16 let. Najprej kot prostovoljec in sedaj kot Senior Leader. Res se dobi neka nezavedna kompetenca, ki se je ne da dobiti na nikakršen drug način, kot skozi neko drobno, aktivnost vsak dan.

Tako, kot recimo Luka Dončič. Vidim ga sedaj, ko igra v NBA neverjetno košarko, vendar on ni prvič prijel za žogo. Luka je že zelo mlad odšel v Španijo in takrat treniral ter bil podvržen določenemu ritmu in košarki. Takrat ni nihče vedel za njega. Potem je vadil in vadil…
Če pogledate, da za nekoga, ki opazuje od nekje od zunaj, ki mu to ni neka strast ali del življenja, je to samo metanje na koš, nič posebnega. On pa perfekcionizira eno malenkost, eno stvar in zato se gre.
Jaz nenehno gledam kako se lahko približam ljudem in kako jim lahko prestavim in povem še na kakšen drugačen način. Iz katerega zornega kota lahko pridem do tistega notranjega sveta, da se bodo ti ljudje res premaknili in prebudili, da bodo naredili nekaj s sabo in svojim življenjem. Da se bodo zavedali, kar neprestano ponavljam, da imamo omejen čas na tem planetu in nimamo časa izgubljati časa z nekim drugim življenjem z nekom drugim. Nimamo časa čakati, da bo nekaj padlo iz neba.
Dostikrat ljudje predlagajo, da se bo to zgodilo in še tisto, komaj potem bodo rekli ”Zdaj je čas, da živimo in čas, da gremo naprej.” To so takšne majhne nianse, ki jih ljudje niti ne opazijo. Jaz vem le, da se danes počutim veliko boljše, kot pred 5 ali 10 leti. To me navdihuje, da grem naprej. In način kako jaz treniram, da mečem na koš je, da naredim vsakdanji LIVE ali pa posnamem vnaprej če so to počitnice ali prazniki. Ali napišem vsakdanjo dobro jutrnico.
Jaz verjamem, da je vsak zmožen se tega kar jaz počnem naučiti, zdaj je le vprašanje, če je to pripravljen narediti. Ali je pripravljen vložiti čas, denar in energijo. Tukaj ni polovičarstva, tako kot Luka Dončič ne igra malo nogometa, malo hodi v hribe, malo igral ping-pong in potem na koncu še dvakrat vrže na koš. Treba se je popolnoma posvetiti temu in zaplavati.

Martin Korošec:
M: Če bi lahko potegnila nek nauk vsega tega: Najprej si pričel z eno jutranjo rutino, zelo enostavno, torej rabiš svinčnik in papir, to vsi imamo.
Pričel si si zapisovati vsak dan eno lepo, dobro misel. Najprej od tujcev, tujih pisateljev, potem pa si te pričel razlagati, kasneje pa so se ti tvoje lastne misli razvijale in skozi to si spreminjal tudi svoj odnos do sveta. Lahko bi rekli, da z malimi koraki raste veliko. In je bolje, da zdaj narediš en majhen korak, ker čez 7 dni bo že 7 majhnih, čez en mesec jih bo že 30 in si prišel že daleč. Ali bi lahko rekel, da si potem iz teh ''dobrojutrnic'' izpeljal potem še lažje to javljanje v živo, kar je bistveno težje. Potem lahko še lažje greš eno stopničko naprej. S čim torej odlašamo? Ne bomo imeli še enega življenja po odlašanju, zato začnimo z nečim sedaj. In bomo kasneje čez nekaj let, ko bomo pogledali svoje delo in razmišljanje pred nekaj leti bomo prijetno presenečeni.

Aleksander Šinigoj:
Dodal bi samo še, da danes ljudje iščejo neke Quick Fixe, nekaj kar bodo hitro dobili. Strategijo na primer, rabim, da mi pokažeš 3 korake do tega. 2 koraka do nečesa.
In na žalost ne postavijo ključnega vprašanja samemu sebi: Zakaj vse to? Čemu vse to? Kaj je smisel in kaj je v ozadju vsega tega? Tukaj bi rad, da ljudje posvetijo malo več pozornosti. To naj bo smisel življenja, torej: ”Zakaj sem tukaj?” Kaj se bo zgodilo z mano čez 10, 15, 50 koliko pač imam časa do konca življenja let. In tudi: ”Kaj si želim za to potovanje, ki se imenuje življenje?” Če bi nadal temu neko rdečo nit bi dodal k temu samo, da je potovanje bistveno lepše. Ko oseba ve zakaj in kam. In ko se neha spraševati samo o teh minimalističnih stvareh, ki so na koncu trivialne. Čez 5, 10, 20 , 30 let bo to vse tako nepomembno.